Brez preboja
Vrhunec slovenskega predsedovanja svetu EU je za nami. Vrh voditeljev držav članic EU in Zahodnega Balkana je bil veliki projekt slovenske vlade, ki je naletel na odobravanje predvsem pri državah v regiji, kjer so večkrat kot hvalevreden poudarili trud Slovenije, da širitev na Zahodni Balkan vsaj obdrži na dnevnem redu Unije, če je že pospešiti ne more. Pomembnih rezultatov srečanja nihče ni pričakoval in jih tudi nihče ni dobil.
»Poslušaš Safeta Isovića? Če ga ne, mu tokrat le prisluhni, predvajaj si tisto njegovo Obećanje ludom radovanje in boš slišal, kaj smo dobili,« mi je šaljivo namignil član ene od balkanskih delegacij na Brdu pri Kranju. In sem ga ubogal, stara Isovićeva popevka, katere naslov v prevodu pomeni Obljuba, norčeva radost, govori o mladeniču, ki neuspešno poskuša osvojiti mladenko. Mladenka vsem naokrog govori, da ga ljubi, da ji duša vene zanj, da zaradi njega izgublja pamet in tako dalje, a do konzumacije ljubezni ne pride. »Kadarkoli si želim, da bi jo ljubil, mi ona reče, jutri, vrag moj. A jaz poznam staro modrost, obljuba je norčeva radost,« poje Safet Isović.
V Bileći rojeni oče sevdalinke, ki je o sebi trdil, da je antikomunist (tako kot to trdijo številni akterji na Brdu pri Kranju), je pa prepeval Titu in druščini, je pokojni že 14 let. Ključno sporočilo njegove pesmi je vgrajeno v kulturni genotip balkanskega človeka. Balkancem je že zdavnaj postalo jasno, da se od obljub ne morejo najesti. Kljub temu pa serijo praznih obljub o sprejemu v družbo razvitih članic Evropske unije stoično in s prijaznimi pogledi sprejemajo. Občasna glasna opozorila, da je vsaka nadaljnja obljuba odveč in da ne more biti razumljena drugače kot žalitev pameti povprečno inteligentnega človeka, izzvenijo v prazno.
Da si nekatere vplivne članice v Uniji preprosto ne morejo privoščiti, da bi svojim volivcem prodajale zgodbo o širitvi na Zahodni Balkan kot nekaj koristnega – kot nekaj, kar v že tako problemov polno družino ne bi vneslo številnih novih nerešljivih problemov – je jasno vsem. To je jasno tudi vsem tistim, ki odločno zagovarjajo širitev na Balkan, nimajo pa politične teže v EU, da bi s svojimi argumenti prepričali tiste, ki so že prepričani, da je širitev zgolj korak iz luže v blato. In vse to je jasno tudi Balkancem, ki že več let opazujejo neskončne igrice in pretvarjanja, ki se jih gredo voditelji držav članic EU.
Nihče si v EU ne želi zaradi ničesar drugega kot zaradi interesa, tako kot nihče nikogar ne bo spustil v Unijo, če ne bo prej izračunal, da se mu to izplača. Tako je v to družino prišla Slovenija in na podlagi podobne računske operacije sta v Unijo pozneje prišli Romunija in Bolgarija. Če vemo, da je najmočnejša politična skupina na ravni EU Evropska ljudska stranka (EPP), v kateri so v napredno stranko preoblečeni nacionalisti iz Srbije, hrvaška HDZ in bolgarski nacionalisti, ki bodo naredili vse, da bi preprečili začetek pogajanj s Severno Makedonijo, se je dvolično čuditi temu, da EU lahko daje zgolj prazne obljube.
Napoved milijard za vlaganja v infrastrukturo, s katerimi bi s svojega dvorišča radi pregnali Kitajsko, deluje zgolj kot preprost poskus kupiti si malo miru pred sitnarjenjem Balkancev. EU bi se glede svojih širitvenih namenov zdela bolj verodostojna, če bi našla način, da ustavi blokado Bolgarije, ki od sosede kot pogoj za začetek pogajanj zahteva odpoved nacionalni identiteti in jeziku, makedonske manjšine na svojem ozemlju pa ne priznava. Evropske družine, ki svoji članici dovoli takšno izsiljevanje šibkejše sosede v nasprotju z evropskimi vrednotami, ni moč jemati resno. Vse članice, ki početje Bolgarije mirno dopuščamo, nismo nič boljše od nje.
Balkancem je že zdavnaj postalo jasno, da se od obljub ne morejo najesti.