Pisatelj Jože Snoj (1934–2021)

Pisatelj, pesnik, esejist in drag človek Jože Snoj je sprva blestel kot kultivirani novinar na Delu in se osvobajal ideoloških nadzorov kot knjižni urednik na Državni založbi Slovenije, svoj idealni duhovni in družabni prostor pa je našel v okrožju Nove revije in njenega kluba. Enako domače se je počutil še v prijateljskem krogu trnovskega župnika Janeza Pogačnika, kjer je svetoval pri umetniški obnovi cerkve in načrtovanju neuresničene Bernikove spominske arhitekture v Kočevskem rogu, o katerega tragiki je prizadeto razpravljal. Predvsem pa je tam cele ure nedogmatično in včasih polemično razčiščeval teze o Bogu, prevzet prav toliko kot s človeškimi tudi z eshatološkimi vprašanji.

Z eksistencialnimi spraševanji se je zelo rad, nič manj kot pri sodobnikih, ustavljal že pri pesniku Josipu Murnu, ki ga je kot diplomant slavistike in primerjalne književnosti razglasil za prvega modernega slovenskega lirika. S premišljenimi literarnimi presojami je sodeloval tudi v upravnem odboru Slovenske matice. Predvsem pa je ustvaril obsežen, danes že znamenit zvrstno vsestranski književni opus. Čeprav se je v zadnjih letih umaknil v zasebnost, je do konca ustvarjal in zavzeto spremljal nove knjige, ki jih je z razdalje tudi pozorno komentiral.

Vsepovsod je izstopal kot markantna, modro zadržana, a energična in s prisrčno toplino možato prežarjena očetovska osebnost, v prijateljskih krogih je izpričeval veliko duhovitosti že z besednim mojstrstvom, s katerim je rad ljudi poimenoval po lastnostih, medtem ko je njemu Niko Grafenauer nadel ime »ata Snoj«. Nekaj časa je bil tudi sam urednik Nove revije. Tamkajšnjim prizadevanjem, povezanim z našim narodnim osvobajanjem in državnim osamosvajanjem, je pripadal brezpogojno, v poznejših kriznih časih pa je bil, da bi zagotovil obstoj Nove revije, pripravljen žrtvovati celo hčerinsko revijo Ampak in se z žalostnim dejstvom, da je edinstveni mesečnik za kulturo prenehal izhajati, do zadnjega ni mogel sprijazniti. V razglabljanjih o evropski prihodnosti se je upiral uniformiranosti na vseh področjih, tja do prehrambnega, in slehernemu zabrisovanju slovenskega kulturnega izročila.

V svoji idealni človeški kompleksnosti je bil poln življenjske energije, nabit z erotizmom in občudovan kot kak grški tekaški atlet, a je bil predvsem človek duha in naturni ilozof, prepoznaven ne le s pipo, ampak tudi z duhovno močjo in pronicljivostjo, ki je vrtala v labirinte sveta in človeštva pa tudi v skrivnosti narave in ljubega mu živalskega življenja, s katerim je zaznamoval tako svojo umetnost kot lasten dom.

O nemirnem življenjskem času je govoril in pogosto tudi avtobiografsko pisal iz najglobljih doživljajev in z vizijo, zavzeto za slovenstvo. Takega smo lahko spoznavali, ko se je oglašal z vprašanji o moči umetnosti ali ko je zrl v človeške rane, ko je na primer z neizprosno intenzivnostjo vodil večer s pričevalcem zgodovine, kakršen je bil pisatelj Stanko Kociper. Kot patriarhalni mož se ni bal izpostaviti niti v televizijskih pogovorih, v katerih je vehementno zagovarjal vrednote družine, ob izidu knjig pa tudi sugestivno predstavil svoje celotno delo in doživljanje sveta.

V literaturo je vnašal vso svojo življenjsko izkušnjo ter vsa avtentična premišljevanja in iskanja, usmerjena v izrazne možnosti slovenskega jezika, ki ga je inventivno gradil in prepoznavno kultiviral; zato je bila njegova umetnost ne glede na stopnjo hermetičnosti ali vselej slikovite komunikativnosti vedno unikatna in pristna. S tem je pritegovala ne le literarne poznavalce, marveč prav tako neučakane bralce, ki jih je vznemirjal predvsem dramatičen čas medvojne in povojne slovenske zgodovine, v katerem so lahko odkrivali celo sami sebe ter podobo svojih domačih krajev in razmer.

Tudi v pogovorih je posebno rad obujal spomine na dolenjski Mokronog, kjer je preživel del mladosti, pa spomine na vrstnike in vojaščino, med katero sta trpela s slikarjem Janezom Bernikom, čigar slikam je posvetil poduhovljene verze in ob njihovem ponatisu zadnjič javno nastopil. Njegova domoljubnost se je razživela celo na ekskurzijah, na katerih smo v njegovi družbi tudi oddaljene kraje doživeli z domovino v srcu in se ob vsem navdušenju vselej najbolj veselili vrnitve. V Rimu je celo pesniško zatrdil, da se na poteh ne podreja zemljevidom, ampak le smerem svojega srca, ob lepoti mogočnih palač je vsakič zavzdihnil, da je tudi njihova trdnost zapisana minljivosti, ter tako ob vsem junaškem vitalizmu tudi tragično, včasih že malone depresivno gledal na usodo prihodnosti, ki jo poleg nerazsodnega človeka še usodneje kroji neuničljivo uničujoči Kronos.

Kot ustvarjalen, kritičen, duhovit in dinamičen um se je izražal v slikovitih, natanko izrisanih, a hkrati fantastičnih, pogosto v arhaičnih mitih zasidranih besednih podobah, skozi katere sijeta pripadnost življenju in vztrajno čuječe iskanje resnice. Veličasten opus njegovih romanov, pesniških zbirk, knjig za otroke, študij, esejev in vsega, kar je napisal in za kar je ob vseh drugih priznanjih prejel veliko Prešernovo nagrado, ostaja predmet literarne zgodovine, a predvsem občutljivim ljudem namenjeno pričevanje o zagonetnih poteh življenja in labirintih človeškega doživljanja ter večnih hrepenenjih, ki so se mu iztekala v slutenjske predstave neznanega onstranstva.

Neizbežnosti človeškega slovesa od sveta se je zlasti v poeziji ob strastni ukoreninjenosti v življenje že dolgo vse bolj trpko zavedal. Po prestani izkušnji smrti ostaja z močjo svoje umetniške besede med nami nespremenjen kot neumrljiva ustvarjalna navzočnost, ki bo živo pričala o njegovem času in iskanju transcendence, h kateri je vselej težil pod oboki svojih duhovnih katedral. Med nami bo živ, dokler bo živa slovenščina, ki jo je, prepojeno z izjemno ustvarjalnostjo, na novo poveličal in z vso občutljivostjo obogatil. V njej je odkril svoj edini način za ustvarjanje sveta, zato je lahko napisal, da so besede, s katerimi je človek poimenoval svet, »od prve do poslednje ikone božjega imena, nedoumljivo vseobsežne, kot je Bog sam«. Milček Komelj