Zakaj se zgodi, kar se zgodi

Kemija Tilen Lindič v Berlinu raziskuje kemijski proces fluorinacije

Na izobraževanje v tujini se je Tilen Lindič prvič podal v gimnaziji, ko se je za en mesec odpravil v London na tečaj angleščine. Izkušnja življenja v velemestu je globoko zaznamovala njegove nadaljnje življenjske odločitve, saj je sprevidel, da ga bolj kot življenje v Ljubljani mika odprtost tujine. Odločil se je za študij na Imperial Collegeu v Londonu. Po diplomi se je sicer vrnil, a ga je tujina znova premamila. Po le enem semestru v domovini se je vpisal na študij v Berlinu, kjer živi že zadnja štiri leta.

V Berlinu je opravil magistrski študij kemije, ostal je še na doktoratu. Trenutno je vpisan v drugi letnik doktorskega študija na prestižni Svobodni univerzi (Freie Universität Berlin). Nenavadno imenovana univerza je, kot večina stvari v Berlinu, posledica razdeljenosti mesta med hladno vojno. S pomočjo ZDA so jo kmalu po drugi svetovni vojni ustanovili v zahodnem delu mesta, da bi nadaljevala delo in hkrati ideološko kontrirala tradicionalni berlinski Univerzi Fredericka Williama, ki se je po delitvi mesta znašla na vzhodu. Za univerzo se je Lindič odločil na podlagi programa in poučevanja v angleščini, seveda pa je na odločitev vplivalo tudi dejstvo, da je univerza v Berlinu, enem najbolj živahnih in odprtih mest na svetu.

Med magisterijem se je navdušil nad teoretično kemijo, kvantno kemijo in računalniško kemijo, »vsi ti izrazi so bolj ali manj sinonimni«, je pojasnil. Med magistrskim študijem je tako na to temo opravil dve pripravništvi. Čeprav bi ju lahko opravljal pri industrijskih podjetjih, se je, kakor večina svojih kolegov, raje odločil za pripravništvo na fakulteti. Težava z raziskavami v industriji je, da podjetja pogosto ne dovolijo, da bi ugotovitve pripravništev javno predstavili kolegom in celo profesorjem, vsaj dokler niso patentirane, je pojasnil Lindič. Nekoliko sporno je tudi, da si podjetja prilastijo raziskave, ki jih brezplačno opravljajo študenti, res pa je, da številna podjetja perspektivne študente štipendirajo in pogosto inancirajo določene raziskave in projekte v akademski sferi, katerih rezultati ostanejo javni, ne patenti v zasebni lasti.

Raziskovanje neznanega

Za magistrsko nalogo je raziskoval nikljeve spojine, natančneje nikljeve oksofluoride. Raziskovalna skupina, v kateri je sodeloval pri magistrskih raziskavah, ga je povabila, naj nadaljuje pri njih tudi z doktoratom.

Trenutno se ukvarja z raziskovanjem reakcije, ki poteka pri fluorinaciji različnih molekul. Čeprav ga zanima predvsem temeljna znanost, je proces, ki ga raziskuje, široko uporabljan v industriji, zlasti v farmaciji in proizvodnji agrokemikalij. Kljub temu da gre za v industriji široko uporaben in izjemno pomemben proces, potek same kemijske reakcije še vedno ni povsem dognan in razjasnjen. Lindič se je te uganke lotil s teoretskim pristopom. Upa, da mu jo bo uspelo v celoti razvozlati, njegove ugotovitve pa bi nato, kljub njihovi teoretski naravi, lahko pripomogle k optimizaciji industrijske proizvodnje fluoriranih spojin in povečale izkoristek pri njihovem pridobivanju.

»Primarna je temeljna znanost, a naše raziskave bi lahko vodile do sprememb pri industrijski proizvodnji, večjih izkoristkov ter zmanjšanja stranskih produktov in škodljivih odpadnih materialov pri proizvodnji,« je pojasnil.

Svoje ugotovitve sproti predstavlja na mednarodnih kemijskih konferencah. Ravno prejšnji teden je na eni spoznal raziskovalce, ki se ukvarjajo s podobnim znanstvenimi problemi kakor sam. V debati z njimi je dobil številne koristne vpoglede in nove ideje.

Nad kemijo se je Lindič navdušil že v osnovni šoli. Že ko je prvič videl zapis kemijskih reakcij, ga je to pritegnilo in začel je brati o kemiji. Odločil se je, da bo to nekoč študiral. »Od nekdaj me je navduševalo, kako se atomi in molekule spreminjajo, kako iz nečesa nastane nekaj drugega,« je Lindič pojasnil svojo strast do kemijskih raziskav. To navdušenje po vseh teh letih znanstvenih raziskav in študija še vedno traja. Proces fluorinacije, ki ga raziskuje, še vedno ni povsem pojasnjen, Lindič pa z navdušenjem pojasnjuje, da ga še vedno, kakor v osnovni šoli, žene vprašanje, zakaj se zgodi, kar se zgodi. »Rad bi razumel in si razložil, kaj se v resnici dogaja med kemijskim procesom,« je pojasnil svojo strast do dela.

London, Ljubljana, Berlin

Kot nekdo, ki ima izkušnje s študijem v Londonu, Ljubljani in Berlinu, Lindič meni, da med študijskim načinom na Otoku in celini obstajajo zelo velike razlike.

Pri angleškem sistemu študija je predavanj malo, prevladujejo samostojno delo in vaje v majhnih skupinah, nemški sistem, ki mu sledimo tudi v Ljubljani, pa stavi na predavanja v velikih skupinah. Kar ga je v Berlinu zelo pozitivno presenetilo, je, da predavatelji neprestano pišejo s kredami na table. V Londonu namreč niso uporabljali drugega kot predstavitve v powerpointu.

A ne le po načinu študija, Berlin in London se močno razlikujeta tudi po kulturi in tempu življenja. »London je skrajno hektičen, vsi neprestano hitijo. Zjutraj v službe, zvečer v gostilne, medtem ko je Berlin bistveno bolj umirjen,« je povzel svoja opažanja. Sta pa obe velemesti živahni in odprti, zaradi česar Ljubljano ob vrnitvah vselej začuti kot moreče majhno in zaprto.

Kljub podobnostim med Ljubljano in Berlinom po načinu študija pa Lindič opaža tudi razliko, ki loči Ljubljano od Berlina in Londona. V tujini namreč velika, zlasti farmacevtska podjetja ogromno vlagajo v raziskave, tudi take na področju temeljne znanosti, ki jih izvajajo fakultete, medtem ko pri nas o čem podobnem ni ne duha ne sluha.

Po doktoratu bo raziskave nadaljeval še na podoktorskem študiju, morda celo dveh, saj je to pogoj za boljše službe v večjih podjetjih. A razen tega si Lindič prihodnost pušča povsem odprto. »Šel bom tja, kjer se mi bo pokazala najboljša priložnost, pa naj bo to v Nemčiji, Angliji, ZDA ali morda celo Aziji, nočem se omejevati,« je pojasnil. »V ZDA so najprestižnejše univerze, a znanstvene raziskave, ki jih v zadnjem času izvajajo na Kitajskem, so med najbolj zanimivimi na svetu,« meni Lindič. Precej gotovo pa je le eno: zaposlitve ne bo iskal v Sloveniji, saj je pri nas namreč »težko najti dovolj priložnosti in izzivov, da bi se zares hotel vrniti«.

Najbolj bi ga zanimalo nadaljevati podobne raziskave, kot jih počne že zadnja leta. Te je mogoče izvajati tako v okviru industrije kot v okviru akademske znanosti, seveda pa se glede na ta dva okvira med seboj močno razlikujejo, je pojasnil. Akademske raziskave imajo praviloma na voljo mnogo manj sredstev, zato pa bistveno več svobode, medtem ko so v industriji zagotovljena obilna sredstva, a za le ozko in vnaprej določene raziskave. Vendar pa se ne omejuje tudi pri tem, če ne bo dobil dobre zaposlitve na področju kemije, bi se zlahka in brez obžalovanja preusmeril v programerstvo. Edina jasna omejitev, ki si jo je postavil glede bodoče zaposlitve, je, da delo ne sme biti monotono.

»Od nekdaj me je navduševalo, kako se atomi in molekule spreminjajo, kako iz nečesa nastane nekaj drugega.«