Pogačar lahko dobi vse spomenike

Tadej Pogačar je kolesar za velike dirke, ne zanimajo ga majhne stvari. Iz več strani sem pred dirko po Lombardiji slišal, da se napoveduje Tadejeva zmaga, čeprav njegovi rezultati pred tem niso bili briljantni. To ni bil njegov glavni cilj, a mu je uspelo ob pravem času ujeti tretji vrhunec pripravljenosti v sezoni. Marsikdo si tega želi in to tudi poskuša, vendar je on eden redkih, ki mu to uspe.

Podobno velja za njegove napade od daleč, ki so postali njegov zaščitni znak. To je počel že pri mladincih in mlajših članih ter pri tem pristopu vztraja med profesionalci. Čeprav drugi mislijo, da napada prezgodaj, on akcijo izpelje do konca.

Impresivno je bilo vse, kar je storil v zaključku Lombardije. Narediti razliko ni tako težko, umetnost je iz tega realizirati rezultat. To mu je uspelo, čeprav se mu je v ospredju pridružil Fausto Masnada. Finiš je bil drugačen, kot ga je načrtoval, rešiti je moral več stvari, a je bilo sodeč po tem, kako je zmagal tudi na dirki Liege–Bastogne– Liege, jasno, da bo vse opravil brezhibno.

O zgodovinski teži tega, kar počne, ne gre izgubljati dodatnih besed, če ga postavljajo ob bok Eddyju Merckxu, Faustu Coppiju in Bernardu Hinaultu. To so največja imena kolesarske zgodovine, h katerim Pogačar ne sodi le zaradi številk, temveč zavoljo vsega, kar kaže na cesti.

Primož Roglič ni daleč za njim, pri njunem rivalstvu gre predvsem za raven forme. Skozi celotno sezono ne moreta oba držati istega koraka. Primož je po zmagi na Vuelti vzel premor in poskušal še enkrat dvigniti formo, a mu je za Lombardijo malo zmanjkalo. Težko ocenim, ali je šlo že za padec forme ali utrujenost. Na krajših dirkah pred tem je pokazal, da je zelo močan, je pa tudi res, da so bile to dirke, ki jih Tadej ne jemlje zares.

Pomemben dejavnik je bila morda tudi dolžina dirke, vendar je težko soditi o tem, da bi imel Roglič težave na preizkušnjah nad 230 km. Nenazadnje je lani zmagal na Liege–Bastogne– Liege. Držal bi se ocene, da pri Primožu in Tadeju največkrat odloča dnevna forma in pripravljalni cikli, kdaj je kateri na vrhuncu, kdo je na poti navzgor, kdo navzdol.

Tu je še Matej Mohorič, naš tretji kolesar po kakovosti. Njegovi dosežki bi bili izjemni za slovensko kolesarstvo, če pred seboj ne bi imel Rogliča in Pogačarja. Nekoliko me je razočaral le na reprezentančnih nastopih, saj na EP in SP ni izpolnil pričakovanj, to pa ne pomeni, da nima vrhunske kakovosti. Svoje je naredil z etapnima zmagama na Touru, po katerih mu ničesar več ni bilo treba dokazovati.

Lani smo govorili, da boljše ne more biti, a je bilo z novimi presežki, olimpijskima kolajnama in dvema Pogačarjevima spomenikoma. Smo v fazi, ko lahko sedimo na kavčih in uživamo. Če bi že morali poiskati slabost v sedanjem rodu profesionalcev, je to ta, da še vedno nimamo kolesarja za vrh na severnih spomladanskih klasikah. Vendar to drži le na papirju. Pogačar bi najbrž lahko zmagal na vsaki dirki, lahko bi razmišljal o vseh petih spomenikih, tudi o Pariz– Roubaix, čeprav sam pravi, da je 10 ali 15 kilogramov prelahek za to dirko. Kolikor se spomnim, je bil med mladinci na slovitih kockah že 13.

Pri Primožu in Tadeju največkrat odloča dnevna forma in pripravljalni cikli, kdaj je kateri na vrhuncu, kdo je na poti navzgor, kdo navzdol.