Gobja blaznost

Čeprav sem bila vzgojena v duhu gobarjenja, se nisem mogla nikoli pohvaliti s poglobljenim znanjem. V klasični repertoar naše družine so sodili le lisičke, jurčki in marele, čez leta se je mama izurila še v prepoznavanju navadnih sirovk, potem pa smo se hitro znašli na koncu poglavja o glivah. Da v resnici nimam pojma, bodo dosledni bralci razbrali tudi iz pomanjkljivega izrazoslovja, saj vendar govorimo o gobanih in dežnikaricah.

Kljub temu se mi v teh dneh prebujajo že skoraj pozabljena občutja jesenskih dni, ko v gozdu vse diši po smrekovih vejicah, mahu in vlažnem listju, pod katerim se morda skrivajo dobrote. Tudi okus ocvrtih marel še ni zamrl v mojih ustih.

Ko so po toplih dneh in zmernem dežju »izbruhnile gobe«, je naša bohinjska druščina izgubila razum. Nič racionalnega ni moglo ustaviti gobarskega nagona. Še danes vidim otroško veselje odraslih, ko jih je pod listjem pozdravil bleščeč in prav nič naglodan goban. Kot da je prvinskost narave iz njih izvabila prvinsko radost. Še vedno vidim tudi očeta, ko na robu travnika naleti na zaprto marelo. Njen klobuk je kot radijski mikrofon in on vanj zdaj sredi travnika na ves glas vpije: radio montenja doj. Takrat sem se jaz smejala otroku v njem, res pa še danes ne vem, v čem je bil štos. Žal ga tudi vprašati ne morem več.

Prišel je dan, ko je gobja blaznost v Bohinju dosegla vrhunec. Eden od nabiralcev, ki jih ne gre enačiti s poznavalci, se je zavestno podal v avanturo in iz gozda prinesel vse, kar mu je prišlo pod roke. Na veliki leseni mizi je razstavil svojo nabirko, potem pa s priročnikom v roki začel slalom med življenjem in smrtjo: užitne so šle na levo, neužitne na desno stran. Le kaj bi sploh lahko šlo narobe, je z očali na nosu zrl v skeptično druščino. Njegov gobji golaž je bil obilen, a zanj ni bilo pravega zanimanja. Res so okuševalci preživeli brez zapletov, a vseeno raje napišem: ne poskušajte tega doma.