Pisma bralcev in odmevi

Volindija Koromandija Članek z zgornjim naslovom

( Delo, 27. septembra, stran 7) je že zaradi objave v Delu in posledičnega vpliva dobro malce dopolniti z drugačnim pogledom, deloma pa tudi podkrepiti.

Avtorica se zavzema za razvoj in investicije, kar je nekaj najbolj priznanega in dejanskega za dvig blaginje naroda. Že stoletja. Izhajati pa moramo iz sedanjih danosti, te pa nam narekujejo skrajno pozornost prav pri investicijah, ker gre za omejenost, pomanjkanje prostora. Investicije pa si je težko predstavljati brez porabe prostora, tega pa v Sloveniji že lep čas nimamo dovolj. Tako rekoč dnevno se srečujemo s tovrstnimi odpori: cementarne ne k nam, zemljina onesnažena s svincem, TEŠ, slab zrak kot posledica investicij, prometa in kurišč, bivališč stalno primanjkuje … Vzrok vseh teh problemov sta pomanjkanje prostora in gosta naseljenost.

Ne znamo se prilagoditi na zaradi razmer že nujno opustitev stalne rasti, izrazit je boj za dvig produktivnosti – in to v končni posledici žal spet na račun okolja. Hkrati pa nas nadomeščajo stroji in proizvodna sposobnost že presega naše potrebe. Količina smeti nezadržno raste, ker proizvajamo na kupe predmetov za kratkotrajno ali enkratno uporabo. Stanovanjsko opremo menjamo že na nekaj let, podobno tudi proizvodno opremo in infrastrukturo. In nič ni videti, da bi bilo to mogoče kaj prida zaustaviti. Ne. Še vedno vse samo pospešujemo, podobno je razumeti investicije, ki odpirajo kakovostna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, kot pravi izvršna direktorica Petra Juvančič in ji priteguje vsa družbena pamet. Pa tudi ta ne morejo brez vsaj nekaj infrastrukture – delovna mesta za vijake, konzerve, kruh, meso, nasploh za naše vsakodnevne potrebe pa brez porabe okolja tako in tako ne morejo. Recepta ni oziroma je nesprejemljiv, ker je naša genetika naravnana pač na stalno rast, razum pa ne zmore preseči te naše bolj in bolj samoogrožajoče rasti.

Z že doseženo produktivnostjo bi lahko zadostili vsem potrebam, tudi upokojencev, če bi bila delitev bolj solidarna. To pa je v sistemu »demokracije« utopija. Morda bo človeštvo, če preživi, kdaj doseglo višjo stopnjo pravičnosti, manj pohlepa, torej, za sodobnike pa je to misija nemogoče. Socializem je na (dolgem?) čakanju. Lepo pa je prebrati kaj tako prijetnega.

Pohvalo pa si avtorica zasluži za kritiko 900 zakonov in 23.000 predpisov. Kajti inflacija predpisov pomeni samo brezpravje. Več ko jih je, manj je pravnosti. Nujno bi se bilo zakopati v te predpise in jih temeljito poenostaviti. Za kaj takega pa je treba veliko tehtnega, široko razgledanega(-nih) razmišljevalca(-ev). No, tu pa nastopi politika, ki mora vsaj vsaka štiri leta upravičiti svoj mandat in »dati nekaj od sebe«. In inflacija zakonov nam je zagotovljena. Je pa še ena nevšečnost: lahko da jih je nekaj v politiki tako bistrih, ki se še kako zavedajo, da bi jim jasna, lahko razumljiva predpisomanija utegnila škoditi. Pa smo, kjer smo.

Če se že gremo ustvarjanje delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, bi bila na mestu krepka reorganizacija družbe v celoti; taka, ki bi bila naravnana na zanesljivejše preživetje naše civilizacije. Dokler so vojske močan dejavnik obstoja in delovanja družbe, nam tudi visoka delovna mesta ne bodo zagotovila »trajnosti« družbe. Treba je razmišljati in obelodanjati čim več zamisli, idej, ki bi premagale našo genetiko in postopno dvigale zavest na nivo vsaj do tam, da nam ne bi nenehno grozile podnebne spremembe. In potem bi tudi vojne izgubile smisel. Vem, utopija na kvadrat, ampak pametni – zberite pogum, saj vas/jih je kar nekaj. Vsaka pot se začne s prvim korakom.

Herman Graber,

Ljubljana

Razlika

Kakšna je razlika med »neformalno« večerjo na Brdu in »neprijavljenim« shodom v Ljubljani? Nobene! Oboje spremljajo preštevilna policija in helikopterji.

Mitja Gobec,

Ptuj

Sporna bližnjica do upravičenega cilja

Gospod Peter Lenarčič je 30. septembra v Pismih bralcev v odzivu na članek pod zgornjim naslovom ( Delo, 28. septembra) navedel: »Vladi namreč že ustava omogoča najpomembnejši vzvod za ta namen: možnost, da DZ predlaga razglasitev izrednih razmer.« Pomota!

Ustava določa za hude čase možnost razglasitve dveh stanj: izredno in vojno.

Izredne razmere niso ustavna kategorija. Obe omenjeni stanji se lahko razglasita samo v primeru ogroženosti obstoja države. Državo (poleg drugega) sestavljata dve bistveni sestavini: ljudstvo in ozemlje. Epidemija bolezni ogroža ljudi, ne ogroža ozemlja. Zato ni izpolnjen pogoj ogroženosti države, torej vlada nima niti razloga niti podlage predložiti državnemu zboru razglasitve izrednega ali vojnega stanja. Lahko razglasi epidemijo bolezni, ki pomeni hkrati izredne razmere (poljuden izraz), kar zahteva ukrepanje po področnih zakonih. Razglasitev epidemije ne zahteva odobritve državnega zbora in ne vključitve predsednika republike v operativno vodenje. V času epidemije vlada vodi državo z odloki, ki si zaradi nujnosti sledijo pogosteje drug za drugim – v posebnih razmerah si tudi morajo hitreje slediti. Za ustrezno razumevanje nujnosti vladnih ukrepov se od vseh členov oblasti pričakuje, da že v normalnih pogojih vzgajajo prebivalstvo (seznanjanje in usposabljanje) za življenje v takih okoliščinah – kot sicer za primer drugih nesreč (potresi, povodnji, požari ...).

Med epidemijo se določene pravice in dolžnosti prebivalstva urejajo v okviru možnosti strokovnih protokolov. Epidemija »norih krav«, na primer, zahteva ravnanje po protokolu veterinarske medicine, kar morajo ubogati vsi prizadeti in biti pripravljeni, seveda, tudi nositi del škode te naravne nesreče. Epidemija človeške kuge se zatira po protokolih medicine, kar morajo ubogati vsi ljudje in biti pripravljeni na posledice, vključno s smrtnimi primeri. Sedanja epidemija koronavirusa zahteva samo v Sloveniji po nekaj smrti dnevno. To je resen izziv, za katerega se spodobi, da ga vse prebivalstvo vzame v vednost.

V Sloveniji je iz tega nastala delitev na cepljene in necepljene. Med necepljenimi obstaja sicer manjša množica, ki zaradi medicinskih razlogov ne morejo biti cepljeni. Zanje je necepljenost upravičena. Okuženost širijo zlasti necepljeni, med katerimi so, žal, tudi nevarni hujskači proti cepljenju. Ti so sebični in nevzgojeni, kajti ko zbolijo, utrujajo že sicer obremenjeno zdravstveno osebje, od katerega potem jokavo pričakujejo pomoč. Zanje je oznaka »moralna izprijenost« blaga beseda.

V življenju družbe obstajajo dolžnosti posameznika (deontologija). Če cepljenje pripomore proti okuženosti množice, je pač dolžnost posameznika, da se cepi – zlasti, če je brezplačno. Pri tem narava meša karte. Naključno utegne cepljenje komu tudi škoditi, morda celo umre, ne da bi se prej vedelo za to možnost za vsakega posameznika. Smrtni primeri so sicer redki, a vendar so! Položaj je podoben vojaku – borcu na prednji straži, zadetemu z nasprotne strani, ko varuje svoje v zaledju. Naključno, vendar po službeni dolžnosti se je znašel ob nepravem času na nepravem kraju. Komurkoli iz njegove vojaške enote bi se to lahko zgodilo. Vedno se je kaj takega dogajalo in neizogibno se še bo. Edina možnost je, da se taki naključni primeri predvidevajo, in kadar se kakšen pripeti, se žrtvi pokloni družba z ustreznim obžalovanjem, priznanjem, nagrado ter spodobnim spominom.

Nasprotniki cepljenja bi morda raje prepustili naravi ugasniti epidemijo na svoj način? Narava seveda to zna, vendar pri redčenju prebivalstva naključno izbira posameznike, ne glede na to, ali bi se bil kdo pripravljen cepiti ali ne. Takšen red še vedno velja v živalstvu – in veljal je tudi pri naših prednikih do začetkov medicine. V civilizirani družbi so norme drugačne.

Gospod Peter Lenarčič pa bo najbrž še enkrat pogledal, kako sedanja slovenska ustava določa izredne razmere. Morda bi se celo strinjal, da ta pojem v ustavi preprosto manjka in bi ga bilo dobro ustrezno vgraditi ...

Ivan Lah,

Ljubljana