Vojna in mir v Pandorini skrinjici
Del kitajske prisotnosti v poslovanju zunaj visoko obdavčenega območja je korupcija, del izvira iz politike vzporednih svetov
Ko je takratna državna sekretarka Hillary Clinton obiskala Kitajsko leta 2009, torej v času, ko se še ni vedelo, kako si bo svet opomogel po svetovni finančni krizi, so kitajski funkcionarji zagrozili, da bo začela njihova centralna banka prodajati ameriške obveznice. Te so obsegale več kot tretjino kitajskih deviznih rezerv, ki so takrat znašale več kot 2000 milijard dolarjev.
To je bil kitajski poskus, da bi ameriški zunanji ministrici zaprli usta, polna očitkov o kitajskih pritiskih na Tajvan in stanju človekovih pravic na Tibetu. Toda Hillary Clinton je, kot so takrat zatrdili dobro obveščeni viri, odgovorila z grožnjo: če bo začela Narodna banka Kitajske prodajati ameriške obveznice, bo Washington objavil seznam kitajskih visokih funkcionarjev, ki so te obveznice kupili v svojem imenu in v lastno korist. Nato so kitajsko-ameriški odnosi zapluli v veliko mirnejše vode.
Ko so kitajska bojna letala v minulih dneh preletavala varnostno-identifikacijsko območje Tajvana, partijski, državni in vojaški voditelj Xi Jinping pa v soboto poudaril, da »je treba izpolniti partijsko nalogo združitve domovine«, se je zazdelo, da so kitajsko-ameriški odnosi znova na robu prepada. Kriza je še močneje zadišala po smodniku, ko se je pokazalo, da je več deset ameriških vojakov, vključno z odredom za posebne operacije, že najmanj leto dni nameščenih na Tajvanu, kjer tamkajšnje pripadnike posebnih enot usposabljajo za ukrepanje ob morebitni kitajski invaziji.
Ko so po vsem tem odkrili, da je ameriška podmornica na jedrski pogon na poti proti oporišču na Guamu 2. oktobra trčila v neidentificirano oviro, ki so jo takoj uporabili kot simbol ogrožene svobodne plovbe v Južnokitajskem morju (kljub trditvam, da »ta trdi predmet« morda ni povezan s Kitajsko), se je zazdelo, da se kitajsko-ameriška hladna vojna pospešeno segreva do nevarne stopnje, po kateri lahko preraste v oboroženi ali celo peklenski spopad. Nato je nastopilo premirje.
Ameriški predsednik Joe Biden je v soboto izjavil, da sta se s Xijem strinjala, da bosta obe strani spoštovali »tajvanski sporazum«, o katerem nihče ne ve, na kaj se nanaša in ali sploh obstaja. Takoj po tem, ko sta se v Zürichu sestala ameriški svetovalec za državno varnost Jake Sullivan in kitajski vodja partijskega odseka za odnose s tujino Yang Jiechi, so objavili, da se bosta Biden in Xi še pred koncem leta prek videopovezave sestala na vrhunskem srečanju.
Seveda je bilo treba ob tem postaviti vprašanje, ali je bila velika prisotnost obeh velesil v sivih vodah offshore financ tudi tokrat odločilen dejavnik za umiritev napetosti. Nekoliko nenavadno je namreč bilo, da so se v kitajsko-ameriških odnosih po dolgem času, polnem nevarnega iskrenja, končno pokazala znamenja otoplitve prav takrat, ko številni ekonomski in finančni strokovnjaki analizirajo podrobnosti iz pandorinih dokumentov, v katerih odkrivajo vse mogoče. V tej Pandorini skrinjici se namreč skrivajo razlogi, da bi lahko velesili morda tudi tokrat odstopili od svojih »svetih načel« in velikih finančnih obljub ljudstvu. Zdaj, ko je ta skrinjica odprta, je zanju morda ugodneje, da si izmislita »tajvanski sporazum«, kot da bi se bojevali.
Povezali zakonito z nezakonitim
V pandorinih dokumentih je bilo razkrito, kako se je Kitajska razvila v eno od najuspešnejših lastnic offshore družb. Ne le da so kitajski tajkuni odpirali račune in kanale neidentificirane dokapitalizacije na Kajmanskih in Britanskih Deviških otokih, temveč so to počele tudi največje državne družbe v spremstvu državnih investicijskih bank. Čeprav je bilo mogoče pričakovati, da se bo v teh 29.000 družbah in 11.300 milijardah dolarjev, na katere se nanaša skoraj 12 milijonov dokumentov, našlo veliko stvari s kitajskimi podpisi, je kljub temu zanimiva ugotovitev nekaterih analitikov, da je Komunistična partija Kitajske že močno odvisna od tega offshore omrežja, v katerem se kapital dveh največjih gospodarstev na svetu objema v najbolj strastnem partnerstvu.
Že pred odprtjem te Pandorine skrinjice je bilo znano, da je Kitajska množično prisotna v offshore univerzumu, se pa šele zdaj bolj jasno vidi, kaj je bil namen tako velikega kitajskega koraka prek Velikega zidu. Za številne od omenjenih pripadnikov politične ali zvezdniške elite po svetu
• Strani bosta spoštovali tajvanski sporazum, o katerem nihče nič ne ve.
• Kitajska se je razvila v eno od najuspešnejših lastnic ofshore družb.
• Ameriški vlagatelji so prek teh vstopili v območje medijev in interneta.
so bili offshore računi predvsem sredstvo za izogibanje davkom in prikrivanje dobička ali nezakonito pridobljenega premoženja. Za Kitajsko pa je bilo v tem sivem območju pomembneje to, da se izogne togemu režimu in njegovi ureditvi. Neodvisno od tega, ali gre za zakonske omejitve, ki prepovedujejo vstop tujega kapitala na Kitajsko, ali tiste, ki preprečujejo izhod kitajskega kapitala iz države, so bile navidezne družbe ( shell companies) člen, ki je povezoval zakonito in nezakonito. Skorajda bi lahko rekli, da je povezoval vzporedna svetova, v katerih je Kitajska hkrati živela. Tako so si državne korporacije prek takšnih družb nabavljale naftna polja v državah, proti katerim so veljale sankcije ali so bile v vojni, ameriški vlagatelji pa so prek teh vstopali v območje medijev in interneta, ki jih kitajska država na videz strogo nadzira iz centra in ne dovoli, da bi vanje vstopil tuji kapital.
Tako sta se vrednost ameriškega dolga, ki je v kitajskih rokah (v obliki obveznic, ki so zdaj vredne že 1100 milijard dolarjev), in vrednost ameriških naložb v kitajska podjetja, ki so vpisana na ameriških borzah, zelo približali. Vrednost delnic kitajskih družb, ki so prešle v ameriške roke prav prek offshore členov, znaša okoli 700 milijard dolarjev, kar je veliko več od javno objavljenih podatkov. Del takšnega vpletanja se je zgodil s tiho privolitvijo kitajske oblasti. Del je potekal na sivem območju. V vsakem primeru se prav v tem sumljivem vozlu skrivajo razlogi, da bo treba na obeh obalah Tihega oceana še enkrat premisliti, ali je trenutno vojna res nujna.
Komunistična partija Kitajske je že odvisna od offshore omrežja, v katerem se kapital dveh največjih gospodarstev na svetu objema v najbolj strastnem partnerstvu.