Vode so v dobrem stanju le po enem merilu
Vračanje rek v naravno stanje je floskula, pravi stroka, nujno je sodelovati in zaščititi to, kar imamo
Slovenija je po kakovosti vode na repu v Evropi po več merilih, po kemičnem, mikrobiološkem onesnaženju in po onesnaženju s hranili. Vse to vpliva tudi na biotsko raznovrstnost, pri čemer naš seznam kritično ogroženih vrst ni bil posodobljen že 30 let. Nekoč je bil glavni cilj urejanja voda povečanje pretočnosti in zmanjšanje erozije, nove rešitve pa se šele prebijajo v ospredje.
Na simpoziju, ki so ga organizirali Nacionalni inštitut za biologijo (NIB) in Mladi za podnebno pravičnost, so strokovnjaki večkrat poudarili, da je treba vodi dati več prostora. Miha Naglič iz zavoda za varstvo narave je opozoril, da varujemo le nekatere dele vodotokov. Večina rešitev za bolj sonaravno sožitje z vodami je poleg tega omejena na struge, manjka tudi podrobnejše načrtovanje po porečjih.
»Zgolj poglabljanje strug in višanje nasipov ni prava pot,« je dejala Petra Repnik z direkcije za vode, dodala pa je, da so presoje vplivov projektov na okolje bolj same sebi namen. Na direkciji si želijo posodobljene metodologije in zahteve za pripravo presoj vplivov na okolje. Poleg tega pripravljajo celovite hidrološko-hidravlične študije, ki bodo podlaga tako za zmanjšanje poplavne ogroženosti kot izboljšanje kakovosti voda. Med drugim bodo določili razlivne površine za vode. »Želimo si prostor,« je še dodala. Matjaž Mikuš z Univerze v Ljubljani je opozoril, da reka v dolini potrebuje tri- do štirikratnik običajnega prostora, pri nas pa so reke stisnjene med cesto in železnico, na obali pa so tudi bencinske črpalke. Mikuš ne verjame, da se lahko poselitev umakne z bregov.
Hidrologinja Lidija Globevnik pa je opozorila, da 99 odstotkov naših vod ne dosega dobrega kemijskega stanja, polovica jih je preobremenjenih s hranili. Kar 90 odstotkov poplavnih površin je zelo spremenjenih in degradiranih. »Če ne bomo zmanjšali kemijske obremenjenosti in toksičnosti vod, ne bomo naredili nič,« pravi Globevnikova, ki dodaja, da tako selektivno poročanje o kakovosti vode dovoljuje tudi evropska komisija. »Naša poročila so dobra, če nekaj izvzamemo. Če izvzamem, da sem bolan, sem vseskozi zdrav,« je to komentiral Mihael J. Toman z Biotehniške fakultete in dodal, da lahko z urejanjem mrtvih rokavov in mrtvic naredimo veliko škode, če prej ne odstranimo hranil.
Pri zagotavljanju prostora za vode je težava to, da je obvodni pas v zasebni lasti, ljudje pa tudi nasprotujejo nekaterim novim rešitvam. Tudi zato izvedba projektov šepa, nadzora in odgovornosti
• Za vode manjka prostora, tega pa bo težko zagotoviti.
• Velika večina naših rek je prekomerno onesnažena.
• Slovenija že 30 let ni posodobila seznama ogroženih vrst.
Reke v dolini potrebujejo do štirikratnik običajnega prostora, pri nas so stisnjene med cesto in tire.
pa ni. Nihče sistematično ne meri učinkov posegov v vodni prostor. »Kaj smo naredili, ko smo izmerili onesnaženost vode? Črnemu močerilu smo še pred izumrtjem postavili spomenik,« pravi Toman.
»Človeštvo se sooča s krizo biotske pestrosti. V njej smo se razvili, zato izgubljamo tudi naše življenjsko okolje. Tudi covid je povezan z izgubo biodiverzitete,« je opozoril
Al Vrezec z NIB. Na primeru ameriškega goloba selca je pokazal, da gre lahko zelo hitro. Še 1813 je bilo v Severni Ameriki od tri do pet milijard golobov te vrste. Nenadzorovani lov, na jate so streljali celo s topovi, in uničenje habitata so pripeljali do tega, da so 1913 našli le še eno golobico.
Glede na fosilne ostanke v naravi ena vrsta izumre na 83 let.
Zdaj ena vrsta izumre na tri do štiri leta. Izumiranje se je pospešilo povsod, kjer se je naselil človek. Tudi v Evropi so živeli veliki sesalci, kot so zobri, mamuti, nosorogi in druge živali. Ostali so medvedi, volkovi in jelenjad. »V Sloveniji je hitrost upadanja števila vrst primerljiva s svetom,« je dejal Vrezec in opozoril, da že 30 let nismo posodobili svojega seznama ogroženih vrst. Ponovna uvedba na določenem območju izumrlih vrt, kot je pri nas ris, je vsaj v začetku uvedba tuje vrste. »Zelo težko vračamo žuželke, še težje nevretenčarje,« je opozoril Vrezec in dodal, da je treba denar, ki bo na voljo, najprej porabiti za zavarovanje obstoječih vrst, šele nato lahko razmišljamo o vračanju izumrlih.