Jesen pripada ženskam
Na Dunaju razstavljajo dela Tiziana in sodobnikov, ki častijo žensko lepoto in vrline
V Umetnostnozgodovinskem muzeju (KHM) na Dunaju je do 16. januarja prihodnje leto na ogled razstava Tizians Frauenbild: Schönheit – Liebe – Poesie ( Tizianove upodobitve žensk: lepota – ljubezen – poezija). Velja za »vrhunec letošnje jeseni«, z razstavo muzej praznuje tudi 130-letnico.
V navadi je, da muzej vsako jesen pripravi razstavo del enega od največjih slikarskih mojstrov – v zadnjih nekaj letih so to bili Bruegel ter Caravaggio in Bernini. Prvo si je ogledalo kar 400.000 obiskovalcev, drugo 340.000. Tokrat so v ospredju »superzvezdnik beneškega slikarstva zgodnjega 16. stoletja«, kot je Tiziana poimenovala Sabine Haag, ki vodi muzej od leta 2009, in njegovi sodobniki Tintoretto, Veronese, Paris Bordone, Palma Vecchio in Lorenzo Lotto ter njihove idealizirane upodobitve žensk, navdihnjene z ljubezensko poezijo tistega časa in lepotnimi ideali, ki jih je vzpostavila. Med približno šestdesetimi razstavljenimi deli, od katerih so mnoga odsev drugih, so tako slike, ki jih hrani KHM – ta se ponaša z eno od največjih zbirk beneškega slikarstva –, kot umetnine, ki so jim jih za razstavo posodili newyorška MoMA, pariški Louvre, madridski Prado, irenški Uffizi, sanktpeterburški Ermitaž, Gallerie dell'Academia iz Benetk, zasebniki in drugi.
Neveste, ne kurtizane
Razstava je zasnovana ciklično in je že v prvih dneh po odprtju – vsaj tako je bilo videti prejšnji konec tedna – pritegnila veliko obiskovalcev. Ker se ukvarja z beneškim videnjem ženske v kontekstu idealov 16. stoletja kot takratnih družbenih in zgodovinskih okoliščin in je torej žensko treba misliti kot del krščanske družbe, jo odpreta ena od prvih Tizianovih upodobitev Marije z detetom ter Tintorettova Adam in Eva, ki z jabolkom v roki skuša ne le Adama, temveč tudi gledalca. Dve dami, ena idealizirana, druga demonizirana, katerih percepcija je opazno vplivala na položaj in vlogo ženske, predmet burne javne razprave, znane kot querelle des femmes.
V precej odprtih in svetovljanskih Benetkah se ženskam v renesansi menda ni slabo godilo; imele so dostop do literature – tiskali so jo tudi v ljudskem jeziku –, lahko so se pozicionirale in uveljavile kot piske, prizadevale so si za boljši dostop do izobrazbe. Ena od takšnih je bila Tullia d'Aragona, pesnica kurtizana z vzdevkom cortigiana degli academici, kurtizana akademikov, ki je v knjigi o brezkončnosti ljubezni razvila edinstven koncept romantičnega razmerja ter zagovarjala tezo, da smo si ženske in moški tako intelektualno kot spolno enakovredni.
Še do nedavnega je veljalo prepričanje, da so na upodobitvah tako imenovanih beneških lepotic ( belle donne veneziane), s katerih portretiranke samozavestno in spogledljivo zrejo v gledalca ter se pri tem morebiti še lepotičijo, poigravajo z lasmi, gledajo v ogledalo, se nehote ali nalašč nekoliko razgalijo, prostitutke ali kurtizane. Novejše interpretacije, branja in raziskave pa so pokazali, da so to pravzaprav mlade neveste, popolne bodoče žene. Mnoge namreč
Lepota, ljubezen in poezija niso stvari preteklosti, ampak del vsakdanjega življenja. V času podnebnih sprememb, izseljevanja in mizoginih vlad bi jih morali večkrat uporabiti.
Sabine Haag, direktorica Umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju
nosijo prstan ali so obdane s simboli čistosti, deviškosti, kot je na primer vijolica, ki jo najdemo pri Tizianovi Violante – njegovi prvi belli donni veneziani – ali portretu mladenke, ki jo je Bartolomeo Veneto upodobil kot pomlad in naj bi bila sama Lucrezia Borgia. Sugestivna je pri Violante tudi gesta razprtih kazalca in sredinca, ki naj bi sporočala krepost ( virtus) ali deviškost ( virginitas), medtem ko odkrita ramena ali prsi, s katerih mladenkam zdrsne ogrinjalo, simbolizirajo odpiranje srca izbrancu, ki mu obljubljajo zvestobo.
Krog se sklene
Parom je namenjena posebna sekcija razstave v dvorani, ki se po idealiziranih upodobitvah, v katerih so slikarji tekmovali s pesniki in jih skušali prekositi, posveti še realističnim portretom – gre za Tizianove Schiavono, Isabello d'Este in Lavinio – ter svetnicam, junakinjam – in vzornicam – Juditi, Lukreciji, Salomi, Suzani in Mariji Magdaleni, naslikanim v slogu beneških lepotic. V nasprotju s portreti sublimnih, koketnih svetlolasih lepotic z alabastrno poltjo je Schiavona realistični portret meščanke, opremljen še z njeno podobo, iz proila vklesano v relief, na katerem se jasno vidi njen podbradek; realistični portret vladarice Isabelle d'Este pa je prav toliko realističen, kolikor je idealiziran – na njem je videti kot mladenka, slikar pa ga je naslikal, ko ji je bilo že 60 let. Tako na tej sliki kot na upodobitvi njegove hčere Lavinie so med drugim najbolj opazni takratna moda, slog, nakit, ki jih razstava prav tako vključuje in upošteva.
Navdih umetnikom ni bila le njihova sodobnost – navsezadnje govorimo o obdobju renesanse, ki se je vztrajno oziralo v antiko. Ena izmed največkrat upodobljenih igur tistega časa je bila Venera; opazovanje antičnih kipov je bilo zanje pripomoček za študije telesa. Palmi Vecchiu je bila še posebej pri srcu Venera Kalipigos, ki si občudujoče ogleduje zadnjico. Njen kip je KHM posodil Nacionalni arheološki muzej Neaplja. Lepota, golota ter z njo sporočilnost, simbolika in alegoričnost mita se z Dürerjevo in Giorgionejevo interpretacijo starosti, ki služi kot opomin minljivosti, stečeta v nov začetek: milo podobo dveletne Clarisse Strozzi v vsej otroški nedolžnosti, toda z atributi, ki sugerirajo dolžnosti, ki jo čakajo, ko bo odrasla.
Umetnostnozgodovinski muzej Dunaj bo jutri praznoval 130 let.