Ocenjujemo
Sławomir Mrożek: Emigranta
Nina Ramšak Marković
SNG Drama Ljubljana
Poljski dramatik Sławomir Mrożek je enodejanko Emigranta napisal leta 1974, toda izhodiščni motiv – migracija – ostaja (ali postaja celo vedno bolj) aktualen; klasičnim ekonomskim migrantom, vojnim beguncem in političnim migrantom se danes vse bolj pridružujejo podnebni migranti; vzrokov za preseljevanje je vedno več, ksenofobija pa narašča vzporedno s tem trendom. Režija Nine Ramšak Marković – ali dramaturgija Milana Ramšaka Markovića – se aktualizacije dramskega besedila ne loteva s poskusi vpisovanja aktualnejših pojavnih oblik migrantstva, migrantskih politik ali naslavljanja vprašanj, ki so v zvezi s preseljevanjem značilnejša za sodobnost.
Namesto tega postavitev Nine Ramšak Marković zabriše konkretnejšo opredelitev političnega konteksta, ki ga prinaša drama. Ta obravnava dinamiko med sostanovalcema, političnim (?) in ekonomskim migrantom, ki sta iz skupne matične države emigrirala v isto tujo državo. V dramskem besedilu je tako mehko, subtilno vpeljano vprašanje političnega emigranstva ter državnega nadzora nad ideološkim opredeljevanjem ljudstva v totalitarnem režimu. Dramaturgija in režija te implikacije v drami, ki sicer večinoma raziskuje intimo odnosa med nepoimenovanima osebama (v drami sta emigranta poimenovana z AA (Nejc Cijan Garlatti) in XX (Marko Mandić)), jasno razdelano politično ozadje zamenjata z nedorečenostmi in splošnostmi; predzgodba AA postane nejasnejša; čeprav je v drami precej jasno, da gre za političnega migranta, je AA v postavitvi nezanesljivi pripovedovalec; vzroki za njegovo prebežništvo bi lahko še vedno bili politični, lahko pa tudi ekonomski ali celo del umetniškega projekta. Ozadje XX ostaja v postavitvi nespremenjeno; XX ostaja ekonomski migrant, tipični gastarbajter. Postavitev s tem po eni strani zamudi priložnost za idejno razširitev in umestitev v sodobni kontekst, po drugi strani pa se s tem odpre možnost za interpretacijo AA in XX kot ene (razcepljene) osebe; ekonomskega migranta, intelektualca, ki se je znašel v družbenopolitično nezavidljivem položaju, v katerem skuša lastno delovanje upravičiti pred samim seboj.
Med AA in XX namreč nenehno vlada stanje kolegialne, morda celo družinske napetosti in konflikta; AA XX očita (politično) nepismenost, suženjskost, »ameriške sanje«, v skladu s katerimi XX živi za prihodnost, v kateri bo njegovo garanje in žrtvovanje ekonomskemu sistemu poplačano z vrnitvijo domov in bogastvom, a se ta vizija ne more realizirati, ker bi vrnitev domov hkrati pomenila ukinitev teh sanj in ponovno revščino. O AA se po drugi strani zdi, da mu ne ostaja drugega kot vera v točnost lastnih političnih detekcij; v nasprotju z XX premore uvid v zasužnjevalsko logiko sistema, a ta uvid, njegova analiza, mora biti točen, če naj bo izhodišče za spremembo; zato mora biti točen tudi njegov uvid v psihološki ustroj tipičnega predstavnika zavedenega ljudstva – XX. S pogledom »od zunaj« je razvidno, da tudi pasivnost AA in njegova deklarativnost ohranjata tako družbeni kot zasebni status quo; vdala sta se oba – AA in XX. Postavitev je najmočnejša prav v orisovanju tega disfunkcionalnega razmerja; izvrstna igra Cijana Garlattija in Mandića ponuja trdno ogrodje prodornosti, ostrini, tesnobnosti in ganljivosti prizorov, prek katerih se izrisujejo zlasti beda, stiska, nemoč XX, človeka z roba zaznave, nad katerim izvajata teror tako sorodno zatirani AA, pripadnik tiste ideološke usmeritve, katere cilj naj bi bila osvoboditev ljudi, kot tudi, prvenstveno, ekonomskega in političnega sistema, v katerega je vržen. Predstava je močna tudi atmosferično in ima dober ritem.
Zvok in luč dobro dopolnjujeta vzdušje in ponudita prostor za imaginacijo širšega okolja – drama se ves čas dogaja v majhni kletni sobi, v kateri AA in XX bivata. Dobra usklajenost med različnimi gledališkimi elementi, prepričljiva izkoriščenost scenograije in rekvizitov, ki nenehno spreminjajo odrsko podobo in podčrtavajo razmerje med AA in XX, ustvarjajo lepo tekočo, pretresljivo predstavo s številnimi estetsko dovršenimi vizurami, ki poleg vprašanj o emigrantstvu, uničujočih posledicah kapitalističnega sistema na življenje ljudi in vzpostavljanja medosebnih razmerij v neugodnih situacijah odpre tudi večja, splošnejša vprašanja o svobodi, smislu življenja ter najglobljih človeških težnjah in potrebah, ki so vsaj včasih lahko tudi tako preproste, kot ugotavlja XX, ko pravi, da je normalno in človeško potrebovati pogovor.