Nove himne za več generacij
Tine Matjašič, Alo!Stari Zvečer bo zasedba nastopila na ljubljanskem festivalu Fuksi
Mariborska zasedba Alo!Stari je pred kratkim izdala prvenec Pa kaj te s tao je?, na katerem je trinajst drvečih avtorskih skladb in priredba Mačka Murija. Pesmi so polne duhovitih komentarjev našega, predvsem pa mariborskega vsakdana.
Obstajajo dve leti, prej so bili člani različnih skupin, kot so Trash Candy, Happy Ol' McWeasel in Burning Legion. Zasedba, ki deluje v postavi Tine Matjašič (glas), Matic Mlakar in Jernej Metež (kitara), Matej Kosmačin (baskitara) in Tomaž Medvar (bobni), bo danes ob 20. uri nastopila v hali L56 ljubljanskega Litostroja. O zasedbi in novem albumu smo se pogovarjali s pevcem.
Prvič sem zaznal vašo zasedbo, ko sem po radiu slišal Nea vem kam, ki je sčasoma postala uspešnica. V bistvu me je očaral ta vaš energični melodični punk. Prepričan sem bil, da gre za zasedbo najstnikov, ki so eksplodirali …
Za svoja leta se precej dobro držimo. ( Smeh.)
Ob prebiranju promocijskega gradiva sem izvedel, da imate člani za sabo že dvajset let odrskih izkušenj. Zakaj ste se odločili za nekakšen ponovni začetek. Nostalgija za mladostjo?
Ne toliko nostalgija za mladostjo kot nostalgija za glasbo, ki smo jo takrat poslušali in doživljali. Morda je res nekakšen ponovni začetek, ampak za nas so Alo!Stari začetek nove zgodbe.
Menil sem namreč, da so sedanji najstniki odkrili zasedbe Green Day, Blink 182, Ofspring in Hladno pivo. V bistvu pa je to verjetno glasba vašega odraščanja, mar ne?
Kot rečeno, ja. To je zelo ozek izbor tega, kar nas je izoblikovalo v najstniških letih in tudi pozneje. Brez problema lahko rečem, da nas je glasba o življenju naučila precej več kot karkoli drugega.
Naj se vrnem k Nea vem kam, ki odlično povzame brezizhodnost in željo po pobegu drugam, zato so jo vzeli za svojo tako najstniki kot upokojenci in vsi vmes. Mogoče je to ta tipični mariborski eskapizem, ki je zaznamoval posttranzicijsko mladino. Danes se tako mladi kot starejši najdejo v tem. Pa ne samo nas, kar celotno Slovenijo je zaznamoval. Smo pa hitro ugotovili, da iz te moke ne bo kruha in da je ta depresivna miselnost nekaj, s čimer se ne moremo poistovetiti, zato smo iskali pobeg iz okolja, ki je bilo zaznamovano s tem. Zanimivo je, da se tudi današnji pubeci najdejo v tem. Videti je, da učna ura še traja.
Album Pa kaj te s tao je? ni le album vaše generacije, temveč je transgeneracijski.
Prav zaradi tega, ker smo v življenju že marsikaj dali skozi in skozi besedila to tudi jasno izražamo. Mislim, da je bila super formula, da se lahko v njem najdejo različne generacije.
Ravno tak je tudi Maček Muri.
Maček Muri je najboljša stvar, ki se je zgodila slovenskim otrokom.
Brezčasen je. Nam pa še toliko ljubši, ker ga je pela naša Mariborčanka Neca Falk.
Pojete v mariborščini, ki se odlično prilega melodijam in ji verjetno pritegne občinstvo po vsej Sloveniji?
Mariborščina je speciična in precej manj spevna kot nekatera druga slovenska narečja. Zelo dobro funkcionira s hip hopom, v punku in rocku pa precej težje. Nam je uspelo najti pravo formulo in zadeva zveni super.
Album ste dali rezati tudi v vinilni izvedbi pri idrijskem podjetju XV. obzorje, čeprav ste verjetno generacija cedejev?
Res je, smo generacija cedejev, ampak odkrito povedano, kdo pa sploh še ima cede predvajalnik? Vinilke se zadnjih nekaj let vračajo. Ljudje pogrešajo dodano vrednost glasbe in ne zgolj stream.
Poleti ste precej igrali. Ali za nocoj pripravljate kaj posebnega?
Glede na trenutne razmere smo igrali kar precej, še bolj nas veseli, da so tudi oktober, november in december polni koncertov po Sloveniji. Sobota bo res dober miks žanrov in idealna priložnost za pravi parti. Tako kot se spodobi.