Obžalovati, upati, zaupati, odpustiti
Ideja, da bi v uradnem tekmovalnem programu celovečercev ločili igrane in dokumentarne filme, je aktualna že več let. Najmanj od leta 2007, ko so za najboljši film festivala obveljali Zupaničevi Otroci s Petrička. Da je igrane filme po desni prehitel dokumentarec, se je ponovilo še nekajkrat; leta 2014 je zmagal Gačićev Boj za, 2018. pa še Bičkova Družina. Odtlej dokumentarni filmi na FSF zahtevajo resno pozornost. Tudi letos ni malo takih, ki si jo zaslužijo.
Tina Lešničar
Skoraj desetletno poglobljeno raziskovanje izbrane tematike se je režiserki Mariji Zidar več kot izplačalo. Njen dokumentarec Odpuščanje v produkciji Vertiga, ki je bil na festivalih po svetu že večkrat nagrajen, je antropološko-etnološko-religiološka študija odmaknjene albanske skupnosti, razpete med tradicionalnimi verovanji in običaji, ki temeljijo na plemenskem kanonu, ter modernejšo zakonodajo pod velikim vplivom krščanstva. Režiserki se je uspelo zliti s skupnostjo, ki jo razjedajo generacije trajajoče zamere, ki so pripeljale celo do umora 18-letnega dekleta leta 2013. Resnico o tragičnem dogodku obe strani interpretirata po svoje, krvnik sicer služi kazen v zaporu, a (za)ključni trenutek je odpuščanje, ki je, kakor se pokaže, zapletena etična dilema. Vključuje preseganje zakoreninjene institucije krvnega maščevanja, prekinitev sovraštva, od morilca zahteva uradno opravičilo in kesanje, predvsem pa zajema ustoličenje pravice ter povrnitev časti in ugleda prizadeti družini. V družinski spor (oče dekleta in morilec sta mrzla bratranca) poseže uradni organ, vsenarodni komite za spravo, ki prevzame mediacijo, ne brez koristoljubnih vzgibov in politikantstva. Že leta primer obravnava tudi svet starešin, ki modruje in artikulirano pretresa vse zorne kote nastale situacije.
Marija Zidar, ki si je z leti pridobila popolno zaupanje vseh vpletenih v primer (in se naučila albansko), nam na stežaj odpre vrata v družinsko sago in z večplastnim pogledom odstre tudi mehanizme patriarhata. Medtem ko se oče vzneseno trudi, da bi si predvsem povrnil uničen ugled, za kar je pripravljen mrtvo hčer razglasiti celo za svetnico, izmučena mama med modrovanjem mož v ozadju tiho trpi zaradi posledic dolgoletnega spora. Marija Zidar
Festival slovenskega filma
v tem ilmskem doktoratu, mojstrsko posnetem in zmontiranem, sočutno in hkrati objektivno zajame vso kompleksnost lokalne in intimne zgodbe ter jo prek razmisleka o višjih etičnih vrednotah vpne v veliko širši kontekst.
Svetovni računalniški podvig
Iskra Delta, vrhunsko računalniško podjetje z vedno podhranjenimi, a popolnoma predanimi kadri – »zaljubljenimi v računalnike«, je bila paradni konj slovenskega gospodarstva, konkretneje, razvoja informacijske tehnologije v Jugoslaviji. Peščica ambicioznih, svobodomiselnih strokovnjakov, zbranih v »organizirano anarhističen« kolektiv, si je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja domišljala, da je lahko boljša od IBM, hodila po svetu, si nabirala izkušnje in kmalu izvažala znanje v tujino – »pred tridesetimi leti smo Kitajce učili osnov informatike, danes nas ne vzamejo niti za vajence«. Njihovi uspehi segajo od igrive zagnanosti kolektiva, ki je Titu za rojstni dan podaril poseben računalniški program, ki iz enic in ničel natisne maršalovo podobo ob igranju jugoslovanske himne, do vzpostavitve kitajskega policijskega omrežja ter konkurenčnih poslov na Japonskem, v Indiji in ZDA. Doma pa so njihove napredne inovacije večkrat naletele na nerazumevanje vedno sumničave oblasti, ki je izpustila gospodarsko priložnost v svojo škodo.
Režiser in scenarist Jurij Gruden v dokumentarnem ilmu Iskre v času – svetovni računalniški podvig (produkcija Senca Studio) dinamično prepleta vznemirljive anekdote (zares vredne igranega akcijskega trilerja) in pričevanja pomembnih mož v podjetju, razvojnikov, programerjev, vodij proizvodnje, trženja in skladiščenja. Z duhovitim in montažno spretnim pristopom njihovo navdihujočo zgodbo dodatno »animira« s popkulturnimi referencami, sugestivnimi arhivskimi posnetki, dragocenimi domačimi videi in inserti iz zakladnice jugoslovanskih oglaševalskih kampanj. Tako ustvari dinamičen, privlačno izpovedan, a tudi ganljiv hommage slovenski podjetnosti, inovativnosti in ambicioznosti, ponudi tudi razmislek o usodnih napakah nekega sistema (ki niso le stvar prejšnjih časov, ampak prej tipično slovenska lastnost) in pionirskih idejah, ki so postale kolateralna škoda svetovne politične igre v času hladne vojne. Film, posnet po knjigi Janeza Škrubeja, generalnega direktorja Iskra Delte, Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo, na krivca za propad podjetja ne kaže s prstom. Morda je še najbolj zgovoren odgovor, ki ga je Škrubej dal po ilmski premieri: »Za kos mesa so bili pripravljeni ubiti celo kravo.«
Magdalenice zdomke Meki
Nekaj let pred vzponom našega informacijskotehnološkega podjetja se je Metka Autor, delavka Metalne iz Maribora, odpravila v tujino s trebuhom za kruhom. »Odselili smo se z željo po boljšem življenju,« pove nečakinji Niki Autor, ki jo pride snemat v Nemčijo, in doda: »Kaj pa je bil gastarbajter drugega, bil je materialist.« Postala je torej gostujoča delavka v nevpadljivem nemškem mestu, si tam z možem postavila hišo, se včlanila v lokalni kegljaški klub in se trudila, da ne bi preveč izstopala, čeprav jo je vedno izdal naglas. Na domovino, ki jo vztrajno naslavlja z Jugoslavija, je ohranila nostalgične spomine, na pohane piške in počitnice ob Jadranskem morju. Iz rodne grude je ohranila tudi številne kuharske recepte, ki jih zdaj pred kamero deli z nečakinjo, ob tem ji služijo kot nekakšne magdalenice, ki jo popeljejo po poteh spomina. Včasih postreže jedi tudi družini beguncev iz Afganistana, ki jih je Metka, ljubkovalno Meki, sprejela v svoj dom. Režiserki Niki Autor v ilmu Filmski obzornik 80 – Metka Meki te jedi predstavljajo poglavja oziroma orientacijske točke v pogovoru s teto, ki med pripovedovanjem o svojem življenju in prepričanjih izpričuje svojo izseljensko izkušnjo, hkrati pa razmišlja o vzporednicah z usodami današnjih migrantov ter tako neposredno spregovori o asimilaciji, integraciji, akulturaciji in vzpostavljanju nove identitete človeka, ki je odšel zdoma.
Koreografija dela
Letos preminuli ameriški pedagog Mike Rose, raziskovalec korelacije med izobraževalnim sistemom, poklicnimi možnostmi in inteligenco, je akademsko življenje posvetil delavskemu razredu, predvsem tistim v »nevidnih poklicih«, esencialnih za delovanje družbe, a prezrtih in velikokrat omalovaževanih. Morda bi pisal tudi o Meki, če bi jo poznal. V knjigi The Mind at Work: Valuing the Intelligence of the American Worker ( Um na delu: vrednotenje inteligence ameriškega delavca) je ugotavljal, da so kognitivni pa tudi socialni in emocionalni procesi, ki potekajo med opravljanjem samoumevnih poklicev, v gostinstvu, prevozništvu, gradbeništvu …, v resnici zelo soisticirani, a velikokrat podvrženi kulturnim stereotipom in diskriminaciji. Prav zaradi tega človeškega »inputa« in zapletenih psihoizičnih dejavnosti nekaterih poklicev ne bo nikoli mogoče avtomatizirati oziroma nadomestiti s stroji, so prepričani številni raziskovalci.
Gotovo povedano velja tudi za pristaniške delavce, tako imenovane ricaroše, ki jih je v fokus kratkega dokumentarnega ilma Ne morete me avtomatizirati postavila mlada režiserka Katarina Jazbec. Ricaroši vsak dan na delu tvegajo življenje. Pričvrščevanje več ton težkih zabojnikov na ladjah zahteva visoko stopnjo koncentracije, koordinacije, opreznosti, skrbi za sodelavce, samozavesti, usposobljenosti ter izične pripravljenosti. V svoji antropocentrično-tehnološki poemi je Katarina Jazbec človeka v vsej njegovi krhkosti, a z železno voljo, postavila nasproti stroju ter njun odnos prepletla v kompleksno koreograijo. Vsaka napaka je lahko usodna, a življenja ni brez bolečine. Pod vodstvom režiserke delavci v rotterdamskem pristanišču skozi meditacijo in vaje v zaupanju dosegajo skladnost, premagujejo strah ter se učijo čutiti v temi.
Ob koncu tedna, ko je festival tradicionalno bolje obiskan, si bomo ogledali glavni del tekmovalnih celovečernih igranih ilmov, o katerih bomo na žalost lahko pisali šele, ko bodo nagrade najboljšim že podeljene. Sklepna slovesnost bo namreč potekala jutri.
»Pred tridesetimi leti smo Kitajce učili osnov informatike, danes nas ne vzamejo niti za vajence.«