Kdo se ne boji ekstremnih nagovorov?

Kadar prevevajo človeka občutja banalnosti, je lepo zagledati nekaj zares izjemnega. Nazadnje me je tako prevzelo poleti, ob vstopu v cerkev svetega Antona v Lagosu na jugu Portugalske: na zunaj nič kaj posebna, samo še ena pusto pobeljena cerkev nedaleč od prostranega trga, kjer so pred stoletji tragično preprodajali črne sužnje, na karavelah privedene iz Afrike, v notranjosti pa prizori, ki jemljejo dih. Čudovita baročna nabožna ornamentika, nacionalno zaščitena in zato skrbno čuvana, pa značilna portugalska modro-bela keramika azulejo. Malone obnemela sem zamaknjeno strmela v nepreštevne podrobnosti pozlate, saj je z okrasjem preobloženo vse, za brezvsebinski nič ni prostora, niti neznatnega. Porojeni občutki niso bili običajno čudenje, težko je upovediti, kaj sproži v človeku tolikšno preobilje zgodb, pripovedovanih na enem mestu, zlahka je le zaključiti: kakšen zaklad v na zunaj precejšnji pustoti. (Čeprav ni niti zunanjost cerkve, najsi bo arhitekturno še tako priščipnjena v prastaro mestece, najbrž nikoli samo banalna, vsaj za verne (Portugalce) ne).

Morda se bo komu zdelo, da zdaj peljem nekam drugam, najbrž celo v napačno smer, a podobno se mi zdi na vseh področjih in z vsemi govoricami, ne le umetniškimi in religioznimi, ampak tudi s tako vsakdanjo, kakršna je politika. Kaj ni krasno, kadar med vsemi praznimi govori in hrupnimi nagovori, ki se jih ideološko naposlušamo iz dneva v dan ter hoté ali nehoté slišimo vedno ene in iste uborno odbrane besede, vsaj tu in tam preseneti še kdo, ki se izraža izborno in ga je užitek poslušati: zaradi neobrabljenega besedja, zaradi zapletenih struktur, ki jih umetelno obrača, zaradi izvirnih idej, ki jih mojstrsko vleče na plano, zaradi primerjav in citatov, h katerim se poznavalsko vrača, sploh zaradi širokega védenja in globokega znanja, zaradi tistega, kar zares pove, in ne zaradi morda prijetnega zvena glasu, ki – kaj ni pri marsikom tak vtis? – uživa v poslušanju samega sebe. Vsakdo, ki javno nastopa, široko razkriva svoj notranji vrt, kako skrbno ga neguje: morda suhoparno kratko in v odsekanih tviteraških geslih ali pa se izraža bujno, kot bi vodil poslušalce po cvetočem travniku … klasike, ne domačijskih metafor. Koliko osebnosti in med njimi politikov, ki se zgrinjajo v ospredju, zna zares učenjaško govoriti in tudi vsebinsko polno kaj podati naprej, zato ker se, izobraženi in kultivirani, smiselno navezujejo na svetovno znane filozofe, sociologe, zgodovinarje, literate, antropologe? Ali še drugače: koliko dobrih govorcev je slišanih, tudi hoče biti upoštevanih, posebno v družbi, ki se istoveti z jezikom, celo kiti z njim, in nič manj v drugih okoljih?

Kar sledi, mora skrbeti marsikoga … – v Evropi, ne le v Franciji, kjer bodo čez pol leta predsedniške, kmalu zatem pa še parlamentarne volitve.

Pred časom sta na francoski televiziji BFMTV dobri dve uri dinamično razpravljala radikalna nasprotnika in tekmeca, Jean-Luc Mélenchon kot stari protagonist ekstremno leve Nepokorne Francije ter znani komentator in publicist Éric Zemmour, ki že mesece nastopa kot prvi politični nadležnež s skrajne desnice; v primerjavi z njim celo Marine Le Pen zveni kompromisno milo in predvsem nerodno neuko. Med »predvolilnim« soočenjem, v valih gledališko dramatičnim, ko sta v izmeničnem crescendu in decrescendu povzdigovala (predvsem Mélenchon) in nižala glas, sta do golega razgalila, kako vsaksebi sta: naj gre za videnje islama in muslimanov ali nacionalne varnosti, za odnos do policije, tudi za socialno pravičnost in solidarnost, zeleni protekcionizem, za samo republiko pa za to, ali je Francija še bogata država, koliko je notranje ogrožena, ko pa je pred letom dni pod nožem islamista padla navadna učiteljska glava, in kakšna bo (apokalipsa) leta 2050. A po svoje sta si tudi neverjetno podobna, vsaj primerljivo prepričana, da, recimo, Francija nima mesta v Natu in da sta drug drugemu retorično kos. Ni nepomembno, da so debatno soočenje z Zemmourjem, ki uradno še ni kandidat za predsednika države, a daje predvolilni ton vsej (skrajni) desnici, zavrnili tako Marine Le Pen kot Michel Barnier in Xavier Bertrand. Zakaj se za zdaj nočejo pogovarjati z njim, se bojijo, da mu ne bi parirali v argumentaciji, medtem pa mu mediji, kakor da obsedeni s hudičem, nenehno nastavljajo mikrofon?

Najsi se Mélenchon in Zemmour še tako diametralno razlikujeta v pogledih in sta ideološko odvratna, celo nevarna, je debata za marsikoga nemudoma postala čudovita. Pa ne zato ker črno-belo karikiranje vedno pritegne pozornost povprečne pameti, ampak zato, ker sta politični duel dvignila na raven, ko – to bi moralo biti samoumevno, a marsikje ni – besede tečejo gladko, stavki so smiselno artikulirani in idejno zaključeni, misli pa dovolj pronicljive ter tako intelektualno hitre in lucidne, da lahkotno zajemajo globoko iz zgodovine, filozofije, sociologije. Novinarji, ki so sproti preverjali podatke, s katerimi sta javno operirala, na koncu niso ugotovili, da bi med nizanjem številk, citatov, dejstev demagoško trosila očitne neumnosti in laži. V primerjavi s siromašnim političnim diskurzom, ki smo mu vse bolj izpostavljeni drugod – in je slišati, kakor da se ne spominja prav preteklosti, vizije pa tudi nima –, sta delovala malone učenjaško. Če sodimo po odzivih francoskih gledalcev, skoraj 3,5 milijona si jih je ogledalo njun nastop, sta naredila zares močan vtis: ne nujno dober, nedvomno družbeno škodljiv – vsaj za tiste, ki verjamejo, da je sobivanje v zmernosti in ne v ekstremnih hudičih, ki vzbujajo iluzije in kažejo s prstom na drugega –, a gotovo poudarjen, nikakor banalen.

Kadar prevevajo ljudi občutja družbene praznine, deluje marsikatera nebanalnost dobrodejno: denimo navaden turistični odmik v dobro čuvano, skorajda skrivano notranjost cerkve na jugu Portugalske, h govorici tujega okolja, danes neškodljivega, nekoč pa – vendarle ne kaže slepo nasedati nabožnim podobam – strašno politično krvoločnega, k baročni zaobljenosti ideologizirane religije, ki lahko z roko v roki z umetnostjo najbrž v vsakem človeku porodi kaj lepega ... Po drugi strani se ne kaže pustiti ukaniti nezbanaliziranim političnim govoricam populistov, najsi so po francosko še tako privzdignjene in zvijačno artikulirane, ideologiji, ki ju vsak na svojem bregu religiozno zagovarjata Mélenchon in Zemmour, nimata posnetih robov ... Če sodimo po javnomnenjski podpori, ki ju uživata, se Francozi za zdaj večinsko zavedajo, da jim pod vodstvom enega ali drugega ne bi bilo najbolje. Ideologija in politizirana religija v nobenih časih ne bi smeli boleti, in vendar vedno znova prizadeneta, morda sploh, kadar govorita skrajno lepo in pametno. Prelisičiti ju bi moralo biti banalno.

Kadar prevevajo ljudi občutja družbene praznine, deluje marsikatera nebanalnost dobrodejno.