Begunci pred nesrečo

Zorana Baković V času, ko je bilo neuvrščeno gibanje na samem vrhuncu, so bili ljudje, proti katerim se zdaj gradijo zidovi, v Jugoslaviji dobrodošli. Živeli smo skupaj, se družili, se spoznavali in pozneje medsebojno obiskovali ter sodelovali.

»Mi ne gledamo ne proti Vzhodu ne proti Zahodu, mi gledamo naprej.« Tako je govoril Kvame Nkrumah, prvi predsednik Gane, ki je bil leta 1961 eden od ustanoviteljev neuvrščenega gibanja – skupaj z jugoslovanskim predsednikom Josipom Brozom Titom, indijskim predsednikom Džavaharlalom Nehrujem, egiptovskim predsednikom Gamelom Abdelom Naserjem in indonezijskim predsednikom Ahmedom Sukarnom.

Ta teden smo poskušali gledati naprej, saj se zavedamo, da so se ideološke razlike med nekdanjim Vzhodom in Zahodom zreducirale na površinske odtenke desnega ali levega populizma in obrabljene naracije kapitalizma in socializma. Tisto, kar se kaže tam spredaj, ni ravno povsem jasno pa tudi ne lepo, a je zagotovo tako tudi vedno bilo.

Kaj je bilo to »naprej« v trenutku, ko so se septembra 1961 v Beogradu zbrali voditelji 24 držav na prvi konferenci neuvrščenih držav? Že naslednje leto je svet stal na robu jedrske vojne med ZDA in ZSSR, potem ko so Američani svoje balistične izstrelke namestili v Turčiji in Italiji, Sovjeti pa na Kubi. Že leta 1969 se je začela vojna na meji med Kitajsko in Sovjetsko zvezo, prav tako dvema jedrskima silama, katerih ideološka podobnost se je izgubila v inesah reform in pod težo strateškega tekmovanja.

Tudi danes gledamo naprej, čeprav ne vemo natanko, kakšne barve je luč na koncu predora. In da bi nam bilo lažje korakati skozi temo, se včasih ozremo nazaj, da bi zgodovino vprašali, zakaj je ta predor tako dolg.

»Dogodki niso stvar naključja,« je govoril Naser, in res niso. Dejal je tudi, da je »življenje kot igra kart: kombinacija, ki jo dobiš po mešanju, je determinizem; način, kako igraš, je svobodna volja«. Ko se ta dva reka združita v eno epoho, postane povsem jasno, da so različne nacije, potem ko so jim razdelili karte, igro igrale na različne načine. In nič se ni zgodilo po naključju.

Beograd šestdeset let pozneje

Šestdeseto obletnico prve konference neuvrščenih so v ponedeljek in torek zaznamovali v Beogradu, kjer je bilo ustanovljeno to gibanje (čeprav so samo besedo »gibanje« ob neuvrščenih dodajali šele od leta 1976). Med več kot sto tujimi odposlanci je bilo tudi štirideset zunanjih ministrov. Med njimi je bil tudi ruski zunanji minister Sergej Lavrov.

Rusija ima – tako kot Srbija – v gibanju neuvrščenih status opazovalke, a je bilo povsem jasno, da je Lavrov v Beogradu najpomembnejši gost. Celo ruski predsednik Vladimir Putin je udeležencem jubilejne konference poslal sporočilo, v katerem je poudaril pomembnost tega foruma v vse bolj turbulentnem svetu.

Srbija in njeni voditelji so jubilejno konferenco izkoristili za svoje interese – trdili so, da je to največje multilateralno srečanje, ki poteka v Evropi, ljudstvu so dokazovali, da je to dokaz visokega statusa njihove države v svetu, in verjetno mimogrede poskušali od Lavrova in Putina dobiti obljubo glede dobave energentov sredi sedanje krize. Seveda pa so si ob tem prizadevali svojo javnost prepričati, da predsednik Aleksandar Vučić »gleda naprej« – ne proti Zahodu in ne proti Vzhodu – temveč izključno v prihodnost. Vendar je bilo na skupinski fotografiji to posebno mesto Lavrova tik nad Vučićevo levo ramo videti nekako čudno.

Analitiki so opazili, kako sta se tako Vučić kot srbski minister za zunanje zadeve Nikola Selaković trudila, da nista niti z besedo omenila Tita, celo ne v zgodovinskem kontekstu kot ustanovitelja gibanja neuvrščenih. Tako je celotno srečanje na beograjskem Sejmu obviselo v zraku nepojasnjenega smisla in neopredeljene prihodnosti.

Ergo ■ Posamezni azijski analitiki pa vidijo vse večjo potrebo po krepitvi neuvrščenega gibanja v Aziji. Prav zdaj, ko se poglablja prepad med Kitajsko in Ameriko in ko večina azijskih držav spoznava, da so se znašle pred izbiro »ali-ali«, bi bilo odrešilno imeti možnost, da se jim ne bi bilo treba uvrstiti ob nobeno silo. Pred šestdesetimi leti je bila politična avantgarda neuvrščenih v tem, da so bile v istem klubu države, ki so v korejski vojni stale na različnih straneh. »Z zaostrovanjem rivalstva med ZDA in Kitajsko bi lahko bil vse večji pomen Quada (štiričlanske varnostne zveze med Ameriko, Avstralijo, Japonsko in Indijo) glasnik blokovske politike v regiji, ki je vse bolj podobna hladni vojni,« piše Šalabah Čopra, politični analitik iz New Delhija. »Neuvrščeno gibanje, sestavljeno iz držav, ki nočejo izbrati nobene od strani, bi lahko bil na to naraven in razumen odgovor.«

Veliki evropski zid

Spodnji dom poljskega parlamenta je v četrtek odobril gradnjo obmejnega zidu, ki bo preprečeval ilegalno vstopanje migrantov iz Belorusije. Če bo senat odobril zakon o zidu, bodo za njegovo gradnjo porabili 353 milijonov evrov. Bodeča žica nič več ne zadostuje, je ugotovila poljska vlada. Potrebne so utrdbe kot v srednjem veku, le da bodo te opremljene z detektorji gibanja, ki bodo zaznali vsakogar, ki se bo pojavil na razdalji 200 metrov od zidu.

Zid je namenjen migrantom z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, ki v vse večjem številu prihajajo do poljske meje, kar je, kot trdi vodstvo v Varšavi, maščevalna poteza vodstva v Minsku, ki je zaradi sankcij besno na Evropsko unijo.

Begunci, ki v glavnem prihajajo iz Afganistana, Irana in Iraka, si najpogosteje želijo priti do Nemčije, vendar poljski premier Mateusz Morawiecki pojasnjuje, da gre za »dobro organizirano akcijo, ki jo vodijo iz Minska in Moskve«, in to z namenom, da bi destabilizirali celotno EU.

Ergo ■ V času, ko je bilo neuvrščeno gibanje na vrhuncu, so bili ljudje, proti katerim se zdaj gradijo zidovi, v Jugoslaviji dobrodošli. Beograd je bil poln študentov z Bližnjega vzhoda in iz Afrike. Živeli smo skupaj, se družili, se spoznavali in pozneje medsebojno obiskovali ter sodelovali.

Tega ne govorim z nostalgijo. Pravzaprav se je v tistih časih vse, tudi »uvrščanje med neuvrščene«, kot smo to cinično imenovali, opazovalo skozi zelo kritično prizmo. Govorim o izgubljenem občutku odprtih vrat, ki niso povzročala strahu.

Gledam, kako hrvaški policisti pretepajo imigrante. Poslušam, kako ljudje na odgovornih mestih govorijo: »Nočem, da hodijo po moji zemlji!« Čeprav so ilegalci, so kljub vsemu ljudje, begunci pred nesrečo, ki ni »nekje tam daleč«. Nesrečo, ki v resnici že trka na naša vrata in zahteva, da jo opazimo in razumemo.

Poljaki se zdaj vedejo kot cesar Qinshihuang, ki je dal Veliki zid zgraditi zato, da bi cesarstvo zaščitil pred »barbari« s severa. Kitajci so se potrudili in izračunali, koliko je stala gradnja, preračunano v današnjo vrednost, in prišli do vsote 95 milijard dolarjev. A ko so se »barbari« odločili, da bodo zavzeli kitajsko cesarstvo, se jim ni bilo težko izogniti zidu in ustanoviti svojo dinastijo, ki je nato vladala skoraj celo stoletje. Poleg tega pa se je celo izkazalo, da so imeti ti »barbari« svojo bogato civilizacijo, ki je na številne načine obogatila kitajsko.

Kanova jedrska skrivnost

V nedeljo je preminil »oče pakistanske jedrske bombe«. Abdul Kadir Kan je živel 85 let in v tem svojem življenju pogumno prestal vse mogoče težave, celo zapor in hišni pripor, na koncu pa ni imel dovolj moči, da bi premagal covid-19. V Pakistanu ga objokujejo kot nacionalnega heroja, ki je izdelal prvo islamsko jedrsko bombo. Na Zahodu ga imajo za notoričnega proliferatorja jedrskega orožja, saj je prav on jedrsko tehnologijo ilegalno posredoval tudi Iranu, Libiji in Severni Koreji.

Nikoli se ni izvedelo, ali je A. K. Kan to počel v lastno korist ali na ukaz pakistanske vlade. Ko je kot mlad inženir takratnemu pakistanskemu premieru Zulfikarju Aliju Butu predlagal, da bi v prid varnosti države zgradili svojo jedrsko bombo, njegov predlog ni naletel na gluha ušesa. A nato je moralo miniti še 24 let, da so v Pakistanu leta 1998 uspešno izvedli prvi jedrski poskus. Kmalu za tem je tudi Indija odgovorila s svojim poskusom jedrske bombe in južna Azija se je uradno vključila v nevarno tekmovanje v jedrskem oboroževanju.

Zgodba o tem, kako je A. K. Kan jedrsko tehnologijo prodal Severni Koreji, po vznemirljivosti presega vse filme o Jamesu Bondu. Cia je spremljala vsak njegov korak in odkrila, da je bilo v mrežo, ki jo je razprostrl, vključenih veliko evropskih, bližnjevzhodnih in azijskih organizacij, znanstvenikov, družb, agentov, finančnikov in proizvajalcev. Takratni severnokorejski voditelj Kim Džong Il je bil osebno povabljen, da si na lastne oči ogleda jedrski poskus, ki so ga izvedli leta 1998. Z njim je v Pakistan odpotovalo tudi dvajsetčlansko odposlanstvo severnokorejskih znanstvenikov in strokovnjakov.

Ergo ■ Ko so nekatere neuvrščene države ugotovile, da so lahko neuvrščene samo, če bodo imele jedrsko orožje, je bil to nož v hrbet gibanja. S tem se je pokazalo, da načela gibanja o vzajemnem nenapadanju in miroljubni koeksistenci niso dovolj močna, kaj šele dovolj učinkovita.

Poleg tega se je izkazalo, da ima orožje za množično uničenje tudi civilizacijsko odredbo. »Če jo imajo kristjani, židi in hindujci,« je v svojem zaporniškem dnevniku zapisal Zulikar Ali Butu, »zakaj ne bi te jedrske sposobnosti imela tudi islamska civilizacija?« In tako so bili postavljeni temelji za jedrsko 21. stoletje, na katerem je Kan pustil svoj podpis in v katerem se bo šele pokazalo, kaj je tam spredaj, v kar je zazrto in k čemur teži.

Jaga baba

Ime ji je inflacija. Z njo so nam grozili že od začetka pandemije, zdaj pa je skočila iz temnega kota in se z zobmi divje loteva zadnjih živcev, ki so nam še ostali po letu in pol nenormalnega življenja s koronavirusom.

Mednarodni denarni sklad (IMF) je rahlo znižal pričakovano stopnjo globalne gospodarske rasti na 5,9 odstotka, je pa hkrati opozoril, da za tem kljub vsemu tiči počasno okrevanje nekaterih, zlasti razvitih držav. Največje gospodarstvo sveta se bo tako letos povečalo za samo šest odstotkov (predvideno je bilo sedem), Japonska in Nemčija za 2,4 oziroma 3,1 odstotka (predvideno je bilo 2,8 oziroma 3,6).

Predpandemična rast se bo vrnila, trdi IMF, prihodnje leto, okoli enoodstotno povečanje pa bo doseženo šele leta 2024.

Ergo ■ Znova se vračamo k stari dilemi, kako ohranjati ravnovesje med inflacijo in spodbujanjem okrevanja. Številne države so se do vratu zadolžile, in to predvsem zaradi velike porabe v izrednih razmerah, ki jih je povzročila pandemija. In seveda bo treba zdaj vse, kar so države porabile, ko so zapirale tovarne, lokale, stadione in vse mogoče druge objekte, plačati. Iz naših žepov, seveda.

Zdi se, kot da se je globalno gospodarstvo znašlo v bobnu, v katerem se premetavajo tiste kroglice, iz katerih se nato na loteriji sestavi dobitna številka. Cene vsega so se zniževale in nato zviševale, nekatere so zdaj podivjale, druge so se že začele zniževati, vse to pa tako pretresa globalno gospodarsko ureditev, da se zdi, da je pred nami nov val polaganja žrtev na oltar razvoja. Tisti, ki so preživeli koronavirus, imajo pred seboj še en izziv – da preživijo podražitve, ki jih ta pušča za seboj.

A mi gledamo naprej. Človeštvo se je spremenilo v en sam veliki »Jug«, kot se je v času nastajanja neuvrščenega gibanja imenoval revnejši del sveta. Na žalost to ni tisti jug, kjer je toplo in sončno in kjer zato ni potrebno ogrevanje, saj ni zime. To leto nas bo namreč prav ogrevanje stalo toliko, da se bomo z vsakim dodatnim puloverjem, ki si ga bomo nadeli, da nam ne bi bilo treba povečati gretja, vračali k vprašanju – kako se je vse to zgodilo? In mar tega nismo mogli predvideti?