Vračamo se v fevdalizem in postajamo digitalni tlačani
Dan Podjed Homo deus si privošči odklop in nevidnost, večina drugih ljudi pa je tlačanov nadzornega kapitalizma, ki se za zaslužek razkazuje na vsakem koraku
»Če je humanizem v središče postavil človeka, moramo v posthumanizmu v središče postaviti človeka, ki bo preživel ob vseh pametnih tehnologijah,« opozarja Dan Podjed.
Pija Kapitanovič
Harari je humanizem opisal v petih rekih: volivec ve najbolje, kupec ima vedno prav, vsake oči imajo svojega malarja, če v nečem uživaš, to počni, in razmišljaj samostojno. Danes vidimo, da nas je tudi ta parola pripeljala v svet, kjer vsak verjame nekaj povsem nasprotnega kot nekdo drug in je pri vprašanju cepljenja v primerjavi z verovanjem v reptile to postalo škodljivo za vse. Informacijska preobremenjenost nas je pripeljala do ideološkega in znanstvenega supermarketa, kjer pobiramo informacije od vsepovsod, a si vedno izberemo le tisto, kar je prilagojeno našim prepričanjem. Ne poslušamo tistega, kar ugotavlja znanost, ampak samo tisto, kar nam ugaja. Ne bi smeli biti tako zaverovani vase in si domišljati, da lahko sami najdemo odgovore na celostna vprašanja, kot je recimo spopad z epidemijo. Smo zelo individualizirana družba, vsak ve, kaj je dobro zanj, za njegovo sveto in nedotakljivo telo. Očitno je tudi, da smo vse bolj atomizirani. Morda se uresničuje prerokba Margaret Thatcher, ki je v nekem intervjuju opozorila, da družba ne obstaja. Smo v razcepu časa, ko se lahko vprašamo, ali bomo šli v povsem nerazsvetljeno družbo ali pa bomo iskali novo razsvetljenstvo, tudi nov humanizem, če hočete, nov način soobstoja. Nehati se moramo ukvarjati sami s sabo in se posvetiti skupnosti in okolju.
Ali lahko fenomen vse pogostejšega zapiranja v informacijske mehurčke razlagamo podobno kot versko radikalizacijo?
V času, ko izgubljamo vero v znanost, fanatično iščemo svoje »pleme«, kjer drugače misleče izbrišemo in se zapiramo pred njimi. Mehurčkov je vedno več in so vse bolj izolirani, ljudje v njih pa agresivni do tistih v sosednjem mehurčku. Kar se dogaja na spletu, se potem materializira na ulicah v obliki protestov. To je rezultat načina življenja kovidskega človeka, homo covidensisa, ki je večino časa zaprt med štirimi stenami in živi pred zaslonom, brez izičnega dostopa do ustanov, kjer se lahko v živo sreča z drugimi in vsaj nekoliko spremeni svoje mnenje. Omrežja nas dejansko radikalizirajo, to pa je pogodu drugi podvrsti novega človeka, ki mu Harari pravi homu deus. Gre za svetovno elito, peščico bogatašev, ki jim načelo deli in vladaj zelo ustreza. Ljudem, ki živijo od naših podatkov, je v interesu, da smo zaprti, čim dlje pred ekrani in imamo čim več medsebojnih nesoglasij.
Kakšen vpliv imajo na to lokalne elite?
Problem je, da vlade legitimirajo družbena omrežja. Mislim, da bi morali dati spet moč medijem, ti pa bi lahko počasi nehali poobjavljati informacije z omrežij, ki so dejansko v zasebni lasti. Ta omrežja vzpostavljajo ljudje, ki bi jih eden od najbolj znanih piscev znanstvene fantastike Isaac Asimov morda opisal kot nevidno svetovno vlado. Njegov roman Druga vlada galaktične države govori o tem, da galaksijo obvladuje skrivna vlada, za katero nihče ne ve, na katerem planetu oziroma v katerem osončju je, svet pa obvladuje z vedo, ki ji pravijo psihozgodovina. Šlo naj bi za to, da s podatki lahko obvladuješ družbo. Če točno veš, kaj se v nekem trenutku dogaja v družbi, lahko na podlagi obilja informacij družbo usmerjaš in napoveduješ prihodnost. Asimov je s tem napovedal to, čemur danes pravimo analiza velikih podatkov (big data), in danes tisti, ki obvladujejo podatke, dejansko obvladujejo svet. Od Marka Zuckerberga dobiš sporočilo le, ko se zgodi kaj resnega, recimo šesturni mrk facebooka, ki je njegovo premoženje zmanjšal za sedem milijard dolarjev. Sicer je neviden. Če imaš toliko denarja kot on, si lahko homo deus in si privoščiš nevidnost, večina drugih ljudi pa je tlačanov nadzornega kapitalizma – kot mu pravi Shoshana Zuboff v knjigi The Age of Surveillance Capitalism – ki se razkazuje na vsakem koraku. No, to pravzaprav ni kapitalizem, prej fevdalizem, saj nismo delavci, ampak tlačani, ker delamo brezplačno. Več ko smo pred ekrani, več imajo oni zaslužka. In danes smo pred zasloni že večino budnega časa.
Kaj je alternativa? Se nam je tehnologija že tako zažrla v pore, da si ne moremo privoščiti, da je ne bi uporabljali?
Tehnologijo moramo uporabljati bolj smiselno in spremeniti poslovni model digitalnega kapitalizma. Kupujemo naprave za več sto evrov, plačujemo še naročnino zanje, nato pa z našimi podatki zasluži nekdo tretji. Če želimo zmanjšati neenakost med homo deusom in homo covidensisom, moramo poskrbeti, da so ljudje plačani za to, da s seboj nosijo prisluškovalne in sledilne naprave. Dokler ne bomo tega spremenili, bo še naprej naraščal razkol med homo covidensisom, ki je od devet do dvanajst ur na dan pred zaslonom in več kot 90 odstotkov časa med štirimi stenami ali v avtomobilu, le nekaj odstotkov na prostem, prestrašen in ves čas nadzorovan, in na drugi strani homo deusom, torej elito, kot je Jeff Bezos [ustanovitelj Amazona], ki je lani povečal svoje premoženje za skoraj 100 milijard dolarjev in ki ne ve, kaj bi s svojim imetjem storil drugega kot to, da se izstreli v vesolje z raketo v obliki penisa. Lahko bi rekli, da danes zares živimo v digitalnem panoptiku. Do leta 2030 naj bi bilo med nami od 25 do 100 milijard pametnih naprav – bistveno več kot ljudi. Zato moramo že zdaj nujno poskrbeti za reden odklop od nadzornih tehnologij in vsaj za nekaj časa vsak dan spet postati le ljudje. Če tega ne bomo storili, bomo krenili na pot digitalnega totalitarizma, ko nas bodo naprave spremljale na vsakem koraku. Če želimo digitalno demokracijo, potrebujemo ves čas nadzor nad lastnimi podatki, vedeti moramo, kam se pretakajo, za kakšen namen, kdo jih uporablja. Zakaj je drugi vladi galaktične države všeč, da živimo pred ekrani? Ker razmišljamo tako, kot hočejo oni.
Da ne bodo zdaj teoretiki zarote v tem intervjuju videli še enega dokaza več, da je epidemija stvar svetovne zarote?
Najbolj nesmiseln argument proticepilcev je, da nas s cepivi hočejo čipirati in da nam bodo potem sledili po omrežju 5G. Pa saj smo že čipirani, in to prostovoljno, ko ves čas s sabo nosimo telefon – in potem nam dejansko lahko vseskozi sledijo. Če se malo pošalim: včasih si želim, da bi mi bilo treba manj razmišljati in bi me kdo upravljal na daljavo, tako bi se končno malo sprostil. Zaradi digitalnih pripomočkov nismo manj obremenjeni kot nekoč, ampak bolj. No, dejansko pa si želim, da spet prevzamemo vajeti tehnoloških rešitev v svoje roke, ne pa da one prevzamejo nas in nas uporabljajo za svoje interese. Želim si, da bi šli naprej v času, a hkrati tudi malo nazaj, ko smo delali od tri do pet ur na dan. To se mi zdi humano.
Klavrno življenje se je začelo s poljedelstvom. Homo sapiens obstaja približno tristo tisoč let, poljedelstvo se je začelo devet tisoč let pred našim štetjem, kar pomeni, da smo ljudje bili večino časa lovci in nabiralci. Antropolog Marshall Sahlins je na podlagi analize lovsko-nabiralniških skupnosti ugotovil, da so naši kamenodobni predniki delali od tri do pet ur na dan, pa še to je pomenilo nabirati, loviti in pripravljali hrano, ves preostali čas pa so porabili za počitek, spolnost, ples in zabavo ter druge prostočasne dejavnosti. Danes smo večino časa pod stresom zaradi dela in zaslonov. Tudi ko gremo na sprehod, pogosto ne občutimo pravega zadovoljstva, saj naprave, ki delujejo kot dopaminski sprožilci, stimulirajo možgane veliko bolj kot narava. Podobno je s spolnostjo na zaslonu. Spolni akt med dvema človekoma skoraj ne more konkurirati pornografskim vsebinam, zato ljudje čedalje pogosteje posegajo po pornograiji, ki je na voljo vsakomur, žal tudi otrokom. Pred ekrani nam je zelo všeč, naslednja faza pa je, da bodo ekrani ves čas z nami, na primer v obliki kontaktnih leč. Z njimi si bomo polepšali izični svet, okoli nas bodo letala čudežna bitjeca, tropski ptiči ali pa se bomo znašli na rajskem otoku. Svet bo s tako imenovano obogateno resničnostjo morda tak, kot bi bili ves čas pod vplivom LSD.
Hkrati z mrkom facebooka se je zgodila še Frances Haugen, njihova nekdanja podatkovna znanstvenica, ki je javno spregovorila o temnih plateh omrežij v lasti Facebooka. Bi bilo lahko to kakorkoli povezano? Zuckerberg je imel res slab dan, saj se je oboje zgodilo istočasno, ampak po mojem mnenju ni povezano. Zanimivo pa je, kako neprepričljivo se je Zuckerberg branil pred komentarji Frances Haugen, ki je med drugim dejala, da instagram izredno slabo vpliva na samopodobo otrok in da bi morali biti pri njegovi uporabi, torej pri tem, kdo se lahko pridruži, kaj lahko objavlja, kdo komentira, zelo previdni tako starši otrok kot lastniki omrežij. Predstavljajte si, da 13-letnica objavi fotograijo, pod njo pa dobiva žaljive komentarje. Jasno je, da so grde besede zelo boleče in lahko dobesedno ubijajo, posebej tako mlade. Toda kdo je odgovoren za to? Krivda ni le na tistih, ki komentarje pišejo, odgovornost mora prevzeti tudi tisti, ki upravlja omrežje. Enako morajo platforme odgovarjati v zgodbah s Trumpom in brexitom. Odgovarjati bi morale tudi za krvavo nasilje v Mjanmaru, prenose samomorov v živo, pedoilijo … Problem pa je, da je facebook postal neobvladljiv. Na njem je skoraj tri milijarde ljudi, to je dvakrat več, kot jih živi na Kitajskem. Nemogoče je poznati vse kotičke tega omrežja.
V mojih najstniških letih je mama odpovedala naročnino na priljubljeno revijo, ker je nekje prebrala, da zaradi retuširanih fotografij uničuje samopodobo deklet, pa sem si revijo kupila v trafiki ali prebrala prijateljičino.
Seveda bodo mladi našli pot do vsebin, ki jih želijo videti, a kljub temu jim je treba smiselno omejevati dostop do naprav, in pri tem mora pomagati tudi omrežje.
Tehnologije lahko mladim zelo koristijo ali škodijo, odgovornost za dolgoročne posledice, dobre in slabe, pa bomo nosili vsi. Predvsem ne smemo ustvarjati novih tlačanov digitalnega fevdalizma, v katerem bomo imeli ozko elito upravljavcev podatkov, torej vladarje, in ogromno večino tlačanov, vključno z otroki, ki bodo dan in noč garali za fevdalce in jim brezplačno zagotavljali podatke. Pri tem se kaže spomniti na močno odvisno naravo teh naprav. Direktor Netflixa je dejal, da njihova konkurenca niso drugi ponudniki pretočnih storitev, ampak je njihov največji tekmec spanec. Kako prepričati ljudi, da spijo manj, je njihov največji izziv, zato predvajajo serije eno za drugo, brez odjavnih napisov.
Leta 2008, ko je Barack Obama zmagal ob pomoči twitterja, je bilo mnenje o družbenih omrežjih, prav tako o spletu in njegovih možnostih združevanja, še zelo pozitivno. Osuplja me, kako hitro se svet in z njim to, kar imamo za dobro in koristno, spreminja. Twitter naj bi dejansko volitve rahlo prevesil v prid Obame. Moč omrežja pa se je še bolj pokazala na volitvah v ZDA leta 2016, ko je zmagal Donald Trump ob pomoči podjetja Cambridge Analytica. Cilj stratega Steva Bannona, ki je iz ozadja podpiral gverilsko akcijo, je bil resetiranje ameriške kulture, kar so dosegli s targetiranimi oglasi na družbenih omrežjih. Niso pa se zanesli le na analizo velikih podatkov, pridobivali so tudi tako imenovane bogate podatke. Na teren so namreč poslali antropologe in sociologe, da bi zbrali besedne zveze, kot sta »build the wall« in »drain the swamp«, in jih nato položili v usta najboljšemu kandidatu, ki je bil pač slučajno Trump. Ko so mu povedali, kaj naj govori množicam, je menda najprej rekel, da tega ne bo govoril, ker so nesmisli, vendar so ga prepričali, da če bo uporabljal te besedne zveze, mu zmaga ne bo ušla. S tem so zadeli naravnost v žilo: bogataš iz New Yorka je, kot so ugotovili začudeni udeleženci predvolilnih zborov, uporabljal enake besede kot oni. Tako se je zgodil tudi brexit, tako bo katerakoli velesila lahko vplivala na politiko druge države. Razvoj spleta spremljam od devetdesetih let in priznam, tudi sam sem mislil, da bo postal kot agora v grških polisih, torej mesto, kjer izmenjaš ideje in enakovredno debatiraš z drugimi. Mislil sem, da bo prostor, kjer se družijo avtomehaniki, zdravniki in ilozoi, vsi dobijo glas, se pogovorijo, iščejo rešitve in sklepajo kompromise. Mislil sem, da bo pomagal pri širjenju znanja.
Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Nihče tega ni predvidel, pa so, če pogledamo nazaj, zdaj posledice zelo logične.
Namesto do večglasja smo prišli do kulta amaterizma. Danes so vsi lahko vse, tako novinarji kot znanstveniki. Samooklicani novinarji imajo celo več sledilcev kot nekateri mediji naročnikov. Vsakdo, ki prebere nekaj knjig, nekaj pogugla ali opravi nekaj predavanj, se že razglaša za strokovnjaka in svoje mnenje postavlja ob bok tistemu, ki je vse življenje posvetil raziskovanju neke teme. Ker ima vsak svoje mnenje z domnevno enako težo kot drugi, ni nobeno mnenje nič več vredno.
Kako naj torej družba, ki si prizadeva za napredek, to reši?
Preveč verjamemo, da lahko z digitalnimi rešitvami in velikimi podatki dobimo odgovore na vsa vprašanja. V resnici pa je nujna kombinacija kvantitativnega in kvalitativnega pristopa. Z googlom in facebookom ne dobimo odgovorov na vprašanja, kot jih posredujeva zdaj midva v tem pogovoru. Zato menim, da je antropologija poklic prihodnosti, saj bo še naprej pomagala dopolnjevati to sliko sveta. Šoferje in kirurge lahko nadomesti umetna inteligenca, morda tudi menedžerje in politike. Kdo ve, morda bi umetna inteligenca svet celo bolje upravljala kot človeška. Želim si, da bi dobili bolj umirjene rešitve za prihodnost, in tudi bolj umirjeno politiko. Morda bi, če bi večji del vladanja prepustili napravam, in vem, da se to mnogim sliši grozljivo, dobili boljše rešitve. Šahovski velemojster Gari Kasparov je kmalu po porazu proti programu Deep Blue postal velik zagovornik umetne inteligence in dejal, da je najboljši šahist »kentaver«, namreč polčlovek, polstroj, ali pa kombinacija več ljudi in računalnika. Morda bi tudi v parlamentu namesto nekaterih poslancev bilo bolje imeti nekaj računalnikov. Iskreno mislim, da bi bile njihove odločitve boljše od teh, ki jih zdaj spremljamo.
Tudi ko gremo na sprehod, pogosto ne občutimo pravega zadovoljstva, saj naprave, ki delujejo kot dopaminski sprožilci, stimulirajo možgane veliko bolj kot narava.