Varčna družinska hiša po japonsko
Tradicionalno stavbarstvo Arhitekturni biro Yasuyukija Kitamura je za projekt prejel prestižno nagrado v razredu nizkocenovnega oblikovanja
Mlad par si je v prefekturi Osaka na Japonskem želel zgraditi hišo, v kateri bi bil povezan z okoljem, zgrajena pa bi bila iz trajnostnih materialov, poceni in potresno varna.
Lahka lesena gradnja in zračno oblikovani interier sta sicer značilnost tradicionalnega japonskega stavbarstva, a na podeželju in v predmestjih te dežele vidimo mnoge novejše stanovanjske hiše z armirano betonsko konstrukcijo, ki se po načinu gradnje ne razlikujejo od tistih v urbanih središčih, čeprav jih obdajata narava in spokojno okolje.
Mladi par pa si je v severnem predmestju mesta Minoh v prefekturi Osaka želel preprosto, poceni in potresno varno hišo, ki bi mu z vizualno odprtostjo omogočila uživanje v okoliški pokrajini.
Potresno varna lesena konstrukcija
Projekt pritlične hiše z nekaj več kot 80 kvadratnimi metri stanovanjske površine je delo arhitekturnega biroja Yasuyukija Kitamura, ki je zanj prejel prestižno nagrado v razredu nizkocenovnega oblikovanja.
Gre za preprosto pritlično hišo, katere prostori se odpirajo do slemena položne dvokapne strehe z dolgim napuščem. Ker je bil gradbeni proračun zelo omejen, se je projektant odločil za lahko leseno okvirno konstrukcijo z nizanjem obodnih lesenih stebrov s premerom 105 milimetrov, pritrjenih s kovinskimi spojnimi elementi.
Preprosta simetrična konstrukcija, lahka streha s špirovci z zoženimi konci in vitki leseni stebri, ki podpirajo sleme strehe, zagotavljajo visoko potresno varnost, kljub temu, da pretežni del vzdolžnih stranic hiše zapirajo velike zastekljene površine in da je transparentna tudi več kot petina strehe. Izolativne lastnosti stavbnega ovoja (tal, zunanjih sten in strehe) so tako kakovostne, da je hiša energetsko varčna.
Hiša, skozi katero se vidi
Nekoliko eterični značaj dajejo hiši prav velike transparentne površine, ki brišejo občutek
• Lahka lesena gradnja je značilnost tradicionalnega japonskega stavbarstva.
• Takšnih hiš je bistveno več na podeželju kot v večjih mestih.
• Nagrajena v razredu nizkocenovnega oblikovanja.
razmejenosti med notranjostjo in zunanjostjo ter omogočajo občutek povezanosti z naravnim okoljem, drevesnimi krošnjami in nebom. Tloris pod dvokapno streho je razporejen tako, da so v vogale pravokotnika umeščeni bivalni prostori, ki imajo bolj značaj »gnezd«, največji, sredinski del, skozi katerega se zaradi transparentnosti od zunaj vidi skozi hišo, pa predstavlja osrednji bivalni prostor s kuhinjo, jedilnico in kotičkom za dnevni počitek. Temu delu dajeta arhitekturni poudarek dva vitka stebra, ki podpirata sleme, vizualno razdelita jedilnico od počivalnega dela in vnašata v prostor občutek miru, saj sta kot tanki drevesi v gozdu.
Prvo in drugo vogalno gnezdo predstavljata spalnici, tretji vogal je namenjen veliki kopalnici, ob steno, ki jo loči od osrednjega prostora, pa je umeščen kuhinjski niz z inštalacijami. Četrti vogal je namenjen vhodu v hišo in veliki garderobni sobi.
Barvno paleto v hiši predstavljajo bela, svetel les, komaj zaznavno siva tla in nekaj zemeljsko rjavih in antracitnih poudarkov.
Pohištvena oprema je lahka, pri vgradnih delih prevladujejo vezana plošča in bele ličnice.