Prvi pomladni cvet
Na Dunaju sem spoznal veliko drugih slovenskih študentov, med starejšimi ljudmi, ki so že do grla zagazili v življenje, pa tudi Štajerca Josipa Vošnjaka, na katerega imam prav lepe spomine. Bil je deset let starejši od mene, po osnovnem poklicu je bil zdravnik. Pravzaprav dvojni doktor zdravniških znanosti. Doktor splošne medicine in doktor kirurgije. Drugače pa se je kot zavedni Slovenec veliko ukvarjal tudi s politiko, želel pa se je uveljaviti tudi kot pisatelj. A kaj, ko je imel še manj časa kot jaz.
Čeprav je bil deset let starejši od mene, se je nekoč znašel v Slavljanski kavarni, in mi kar naravnost rekel:
»Gospod Jurčič, ravno se mudim na Dunaju, nekoliko tudi zaradi vas, pa vas prosim, če mi daste nekaj napotkov, kako naj napišem povest. Veste, močno me vleče v literaturo, a kaj, ko nima nobenega časa.«
»Hja,« sem mu odvrnil samozavestno, »z literaturo je tako, da te sama pokliče ali pa ne. Pri tem se ne gre prav nič izgovarjati na čas. Na slovenskih tleh je na stotine pisateljev in vsaj polovica od njih se izgovarja, da nima časa pisati. A če bi imeli v sebi dovolj močno vzpodbudo, bi se pač usedli na stol in začeli pisati. Pa je očitno nimajo.«
Kdo drug bi morda takemu odgovoru zameril, gospod Vošnjak pa mi je odvrnil:
»Hvala za iskrenost! Potem je z menoj vse v redu. Ves čas se namreč žrem, zakaj ne začnem pisati. A bom že, ko me bo to poklicalo. Prav potolažili ste me.«
Videl sem, da je v resnici iskreno hvaležen. Ko sva se pogovarjala dobro uro, pa sem ugotovil, da je po srcu predvsem – politik! Srčen politik! Ob svojem osnovnem poslanstvu bi vse dal za napredek Kranjcev, Štajercev in Korošcev. Oči so mu kar zažarele, ko je začel govoriti o združenem slovenskem ozemlju. Dejal je:
»Poglejte! Slovenci bi morali biti že zdavnaj posebna veja v Avstro-Ogrski državi. No, lahko bi bili skupaj združeni s Hrvati, nujno pa ni. Vsekakor pa močno zagovarjam trializem. Kot vem, se v Ljutomeru – to ni tako daleč od moje Slovenske Bistrice – pripravlja velikoslovenski shod oziroma tabor. Pa tudi v Ljubljani ga boste imeli. No, v Vižmarjih. In na Primorskem. Po mnogih slovenskih krajih. Vse za Zedinjeno Slovenijo, vse za Kraljestvo Slovenija, vse za trializem pod avstro-ogrsko krono!«
Ob tem se je tako razgrel, da iz njegovih ust niso letel samo goreče besede, temveč na vse strani tudi sline. Sam tedaj še nisem bil tako politično razgret kot marsikateri drugi študenti, seveda pa me je politika vseeno pritegovala, predvsem s stališča, da bi z vsemi sredstvi, tudi literarnimi, prikazali drugim narodom, da smo popolnoma enakovredni in enakopravnih vsem tako imenovanim velikim sosedom.
O srečanju z gospodom Vošnjakom ti, dragi moj bratec, niti ne bi pravil, če ne bi bil pozneje tako usodno povezan z njim, tako po politični kot zdravstveni plati. A o tem nekoliko pozneje! Vsekakor pa je name naredil globok vtis. Kar pa se tiče literature, ga je poklicala šele po letu 1873, ko je objavil novelo Prvi poljub, zatem pa Na črni zemlji, Dva soseda, Obsojen, Pobratimi, nameraval pa je napisati tudi veliko spominov na znane ljudi, menda tudi name. Seveda ne na najino prvo srečanje na Dunaju, temveč na poznejše politično oziroma časnikarsko sodelovanje.
Moje prvo dunajsko obdobje, prenasičeno s pisanjem, naj ti razložim predvsem s tem, da sem se prav v cesarskem mestu šele zavedel svojega pravega porekla, spoznal pa tudi sem, da se samo s pisanjem ne bom mogel preživljati. Nekateri moji sošolci so dobivali Knafljevo štipendijo, druge so podpirali starši ali domači duhovniki, sam pa sem bil tako sam na svetu kot volk samotar v Dunajskem gozdu. Po cele dneve in noči sem pisal, s prijatelji sem se družil malo, ko pa sem dobil kakšen honorar, sem z njim brž poravnal dolgove za nazaj, tu in tam pa dal tudi kakšno manjšo vsoto za predujem, saj sem se zavedal, da so honorarji neredni, izdatki pa stalni. Kljub temu pa sem bil ponosen na svoj položaj. Prijatelj Fran Levec me je celo drugim kolegom razkazoval kot opico iz živalskega vrta, rekoč:
»To pa je edini slovenski pisatelj, ki živi od svojega pisanja.«