Kako je Linkedin ostal na Kitajskem in nato odšel
Splet Eno omrežje manj, bi dejali cenzorji, ki jim ni žal, da zahodne internetne družbe zapirajo urade v Pekingu
Ko je Linkedin leta 2014 prišel na Kitajsko, je moral tako kot vse druge tuje internetne družbe podpisati klavzulo o poslušnosti. Svoboda govora je relativna, je pisalo v tem sporazumu, in kitajska cenzura ima pravico posredovati vsakič, ko začuti, da je to potrebno.
S takšno strpnostjo do nadzora, ki ga izvaja Komunistična partija Kitajske, je linkedin kaj hitro postal primer in dokaz, da lahko tuji internetni servisi kljub vsemu poslujejo na kitajskem trgu, če so, seveda, sposobni biti prožni in strpni. Kmalu si je pridobil 54 milijonov uporabnikov in nikogar ni presenetilo, ko je postal mamljiv zalogaj za Microsoft, ki ga je leta 2016 kupil za 26 milijard dolarjev.
Ko je Microsoft prejšnji teden objavil, da zapira to svoje omrežje na Kitajskem, kjer se Linkedin zdaj »srečuje z veliko bolj problematičnim delovnim okoljem in večjimi zahtevami po pokoravanju«, tudi to ne bi smelo biti presenečenje.
Kitajsko različico te spletne strani so zamenjali z novim servisom za iskanje zaposlitve, ki so ga poimenovali »InJobs« in ki, v nasprotju z linkedinom, nima niti ene funkcije družbenega medija. Kitajski uporabniki namreč ne bodo mogli med seboj deliti člankov, komentarjev pa tudi ne drugih informacij, ki se ne nanašajo na zaposlitve. To, kar je od linkedina ostalo na Kitajskem, spominja na internetnega evnuha, ki ima pravico do življenja na dvoru šele po tem, ko se mu odstranijo funkcije, ki bi lahko v tamkajšnjem okolju zapustile občutnejšo sled.
Kastracija se je začela marca, ko je državna uprava za urejanje interneta Linkedin opozorila, da mora iz omrežja »počistiti« škodljive sestavine, istega meseca pa so tudi »začasno« ustavili prijavo novih uporabnikov. A to še vedno ni bilo dovolj, da bi bila kitajska cenzura kibernetskega prostora povsem zadovoljna. V zadnjih mesecih so tako blokirali nekaj aktivistov za človekove pravice, ker so na tem portalu objavili »prepovedane vsebine«.
Pa tudi to še ni bilo vse. V zadnjih tednih so izbrisali uporabniške račune posameznih ameriških novinarjev, ki so objavljali članke in knjige s kritičnimi pogledi na kitajsko politiko. Tako je linkedin postal vse mogoče, le tisto ne, kar je nameraval biti na Kitajskem. Greg Bruno je, denimo, napisal knjigo o tem, kako vodstvo v Pekingu deluje proti tibetanskim beguncem zunaj kitajskih meja, Melissa Chan pa je iz Kitajske poročala o zaplembah zemlje kmetom, o preusmerjanju finančne pomoči iz tujine, namenjene območjem, ki jih je prizadel potres, o življenju severnokorejskih beguncev na Kitajskem … in še celi vrsti občutljivih tem, zaradi katerih so ji odvzeli novinarsko akreditacijo. Oba so »izbrisali« s kitajskega linkedina.
Vse to je bilo preveč in Microsoft ni mogel več prenašati pritiskov z vseh strani. Ameriški senator Rick Scott je poslal pismo generalnemu direktorju Linkedina Ryanu Roslanskyju in predsedniku Microsofta Satyu Nadellu ter ju opozoril, da je to »podrejanje komunistični Kitajski«, tako da je moral spletni velikan izvesti odločilno potezo in se umakniti s svojega največjega trga. Kitajsko partijsko vodstvo se tega ni kdove kako razveselilo, saj mu je pravzaprav vseeno, ali bodo tuje družbe, kot je ta, ostale – seveda pod strogimi pravili igre – ali odšle pod pritiski lastne javnosti. Za Kitajsko je bilo ključno, da prepreči uresničitev predpostavke, ki so jo glasno izgovarjali ameriški predsedniki, kot je Bill Clinton, češ da bo internet tisti, ki bo kljub vsemu spremenil kitajski partijski sistem, s tem ko bo na Kitajsko nezadržno prinesel svobodo govora pa tudi drugačen način razmišljanja.
Iluzije Zahoda
Za zdaj se vse razpleta v nasprotno smer. Kitajsko so že zapustili Goo
• Linkedin zamenjali z InJobs.
• Nova stran nima nobene funkcije družbenega omrežja.
• Microsoft ni mogel več prenašati pritiskov z vseh strani.
Kitajsko so že zapustili Google in njegov youtube, facebook in pinterest, a so na vseh teh omrežjih izredno dejavni kitajski funkcionarji, diplomati in državni mediji.
gle in njegov youtube, facebook in pinterest, a so na vseh teh omrežjih izredno dejavni kitajski funkcionarji, diplomati in državni mediji. Vse te spletne strani, ki so na Kitajskem blokirane, se zunaj Velikega zidu uporabljajo za neposredno komuniciranje med vodstvom v Pekingu in svetovno javnostjo.
Linkedin je bil celo sam omrežje, prek katerega je kitajska tajna služba tuje državljane rekrutirala za svoje agente. Z nekdanjim uslužbencem Cie Kevinom Malloryjem, ki je bil zaradi izdaje vojaških skrivnosti kitajskim tajnim službam nedavno obsojen na 20 let zapora, so stik najprej poiskali prek linkedina. Leta 2017 je nemška tajna služba objavila, da je Kitajska prek tega omrežja vzpostavila stik z najmanj 10.000 Nemci in jih poskušala uporabiti za pridobivanje različnih podatkov.
Pravzaprav je vse to le še en primer iluzije, ki jo je Zahod gojil v prepričanju, da lahko spremeni Kitajsko. To prepričanje se je razblinilo, ko so zahodne družbe, kot je Microsoft, dojele, da jih je Kitajska spremenila do točke samozanikanja.