Soočenje s smrtjo
Privid Aleksandra Wolfa Dobili smo prvi slovenski prevod spregledanega klasika ruske emigrantske proze 20. stoletja
»Od vseh mojih spominov, od vseh neštetih občutkov v mojem življenju je bil najbolj mučen spomin na edini umor, ki sem ga naredil,« se v prevodu Boruta Kraševca, aktualnega kresnikovega nagrajenca, glasi prvi stavek pred kratkim izdanega in za zdaj edinega prevedenega romana ruskega emigrantskega pisatelja Gajta Gazdanova, Privid Aleksandra Wolfa.
Mirt Bezlaj
Umor sicer s pravnega vidika ni bil sporen. Zgodil se je med vojno in v samoobrambi. Pa vendar tudi petnajst let kasneje, v Parizu sredi tridesetih let dvajsetega stoletja, daleč od ruskih step, kjer je kot šestnajstletnik med državljansko vojno ustrelil sovražnega konjenika, prvoosebni pripovedovalec ne doživi dneva, ko ne bi obžaloval tega umora. Čeprav se zaveda, da bi sicer konjenik ustrelil njega, se mu pogosto zdi, da bi bilo bolje umreti takrat kot živeti duhamorno življenje časopisnega novinarja, polno obžalovanja.
Roman ima očitne avtobiografske elemente. Gazdanov, Rus z osetskimi koreninami, se je namreč pri šestnajstih, kot gimnazijec, predvsem iz radovednosti in želje doživeti vojno pridružil belogardistom in po njihovem porazu leta 1920 s Krima pobegnil v Turčijo. Kasneje je, kot mnogi ruski emigranti, odšel v Pariz in tam kot najstnik opravljal različna težaška dela, dokler se ni ustalil kot voznik nočnega taksija – poklic, za katerega je menil, da je hujši kot vojaško življenje med državljansko vojno. Kljub težkemu delu mu je uspelo spisati več kratkih zgodb in nekaj romanov, ki so poželi hvalo kritikov.
Privid Aleksandra Wolfa, krajši roman, v slovenskem prevodu obsega manj kot 150 strani, je Gazdanov napisal med drugo svetovno vojno, ko je imel, ker nihče ni uporabljal nočnih taksijev, kljub sodelovanju z odporniškim gibanjem časa na pretek. Po več predelavah je v ruščini napisani roman izšel v letih 1947 in 1948 po delih v newyorškem emigrantskem časopisu Novy žurnal. Čeprav je hitro sledilo več prevodov v druge jezike, je v Rusiji izšel šele v drugi polovici devetdesetih.
Metafizična detektivka
Roman je izjemen in nenavaden. Slikovito opisanemu umoru med kaosom državljanske vojne sledi nenavaden zasuk usode, ko pripovedovalec naleti na kratko zgodbo pisatelja Aleksandra Wolfa, ki opisuje isti dogodek, a z druge perspektive, skozi oči ustreljenega konjenika, ki je na tisti dan srečal svojo smrt, a se ji vendarle za las izognil. Krogla je namreč zgrešila srce.
Pripovedovalec skuša v želji, da bi spoznal človeka, ki je globoko zaznamoval njegovo življenje, najti Wolfa, vendar iskanje ne obrodi sadov, dokler v ruski restavraciji v Parizu ne naleti na rojaka, za katerega se izkaže, da je Wolfov vojni tovariš iz časov državljanske vojne. Prek njega se skorajšnji morilec in skorajšnji umorjeni nazadnje ponovno srečata in soočita svoja svetovna nazora, ki ju je vsakega po svoje globoko zaznamovalo bližnje srečanje s smrtjo.
Roman v marsičem spominja na detektivsko srhljivko, morda še najbolj na klasične filme noir, a z nenavadnim obratom. Pripove
Privid Aleksandra Wolfa
prevod Borut Kraševec LUD Šerpa, 2021 dovalec raziskuje umor, ki ga sam ni storil, iz koščkov informacij in indicev pa skuša sestaviti psihološki profil obeh žrtev skorajšnjega umora, te, ki je bila ustreljena, in te, ki je streljala, ter obenem zaceliti rano, ki jo je na njegovi duševnosti pustil dozdevni umor.
Toda namesto aktivnega detektivskega iskanja je pripovedovalec le pasiven opazovalec nenavadne igre usode, ki je nekega sončnega dne v ruski stepi neločljivo prepletla dve življenji med seboj in s smrtjo. Ustreljeni in strelec sta hkrati v vseh pogledih antipoda že od vsega začetka (prvi lep in svetlolas levi revolucionar na belem konju, drugi grd in temnolas belogardist na temni kobili), umor pa v vsakem od njiju sproži eksistencialno krizo, iz katere prideta vsak s svojim svetovnim nazorom in specifično razklano duševnostjo. Dualizem je izrazit do te stopnje, da roman tu in tam deluje kakor metafizična alegorija. Zadnji košček, potreben za razrešitev uganke, ki v tem napetem detektivskem romanu ni uganka, kdo je morilec, pač pa v razrešitvi dualizma med življenjem in smrtjo, se pojavi kot hommage Proustovi magdalenici: ob nenadnem vzniku nekega spomina, ki ga sproži vonj ugasle vžigalice.
Igra z žanri in svetovnimi nazori
Roman je hkrati metafizični razmislek o smrti in življenju v njeni senci, o obžalovanju, spravi s preteklostjo in usodi. V drugi polovici se poudarek prevesi iz iskanja Wolfa in obžalovanja preteklosti v vrhunsko opisano ljubezensko zgodbo. Globoka introspekcija in samorefleksija se neprestano mešata z zloveščimi naključji usode, premlevanjem metafizičnih in vrednostnih sistemov, etike, literature in z reportažnimi vrinki, kakršen je denimo podrobna analiza fiktivnega boksarskega dvoboja. Na koncu dobimo celo strelski obračun med detektivom in gangsterjem. Težko bi se strinjal z nekaterimi kritiki, ki reportažne dele, zlasti del z gangsterjem, označujejo za neumesten vrinek, ki uničuje strukturo romana, prej nasprotno: v dinamiki romana ima nadvse pomembno funkcijo. Gazdanov, ki se neprenehoma poigrava z žanrom detektivke, žanrske zahteve subvertira; gangsterski strelski obračun, po vseh pravilih žanra katarzični vrhunec knjige, uporabi kot orodje suspenza, ki s svojo nepomembnostjo zgolj odlaga veliko bolj usoden dogodek, za katerega bralec ve, da se bo moral neizogibno zgoditi.
Idejno bi roman verjetno lahko umestili v bližino takrat v Franciji zelo popularnega eksistencializma, vendar se slogovno močno razlikuje od del Sartra ali Camusa. S svojim zanimanjem za nenavadne svetovne nazore in njihov preplet z duševnostjo in usodo posameznikov Gazdanov morda nekoliko spominja na Vladimirja Bartola, s katerim sta v istem obdobju poslušala predavanja na Sorboni, pa vendar ga Gazdanov, tako v obvladovanju besede kot v idejni kompleksnosti, daleč prekaša.
Kljub vsej metafiziki in psihologiji je roman zaradi izjemne opisovalne moči, hitrega tempa, suspenzov in hromeče groze neizogibne usode nadvse napeto delo, ki se ga požre v enem kosu, a hkrati vendarle prekompleksen in preglobok, da bi ga lahko izčrpali z enim branjem. Zlahka ga je mogoče prebrati večkrat, pri čemer hitri ritem romana, kot usodni topot konja v stepi, bralca vsakič znova hipnotizira in ponese k soočenju s smrtjo.