Plačaj za ogled
Slavko Grum 120. obletnica pisateljevega rojstva je minila s prekrito spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši
Transdisciplinarni performans Mitska v režiji Hristine Vasić Tomše vsebinsko črpa iz knjige Začasno bivališče: Na grad 25, Ig, v kateri so Milica Antić Gaber, Darja Tadić, Nina Perger, Deja Crnović in Jasna Podreka upovedile deset zgodb žensk, ki prestajajo zaporno kazen v ženskem zaporu na Igu. Predstava Mitska to formo ohranja; gledalstvo seznanja z drobci zgodb zapornic, ki pa niso podane v celoti; pretežno se seznanjamo z okoliščinami, ki so privedle do tega, da so se znašle za rešetkami. Zlasti v prvem delu predstave gib deloma prevzame vlogo nosilca pripovedi. Igralki (Barbara Ribnikar, Jelena Rusjan; v enem od prizorov se jima pridruži še Andrej Tomše) denimo v drugem prizoru posredujeta tako kraj oziroma natančno lokacijo dogajanja kot vsebino dogajanja (npr. tuširanje in preoblačenje ob prihodu v zapor). Gib in besedilo se v začetku predstave dopolnjujeta in posredujeta različne informacije, v drugem delu pa se ta povezava nekoliko porazgubi; gib nadomestijo drugi gledališki elementi, denimo gledališče senc, ki deluje kot ilustracija naslednje pripovedi, ter lutkarski elementi. Predstava kot dodaten element uporabi tudi premikanje in izkoriščanje lastnosti danega prostora (v tem primeru preddverja Stare elektrarne), po katerem »potuje«, a žal ta postopek preslabo razvije, saj vsebino pripovedi le šibko poveže s prostorom in premiki niso notranje utemeljeni.
Drobci pripovedi v dramskem besedilu, ki je delo Andreja Tomšeta,
Mitska
Začasno bivališče: Na grad 25, Ig. pričajo o raznolikih zločinih, a velik del jih ima skupni imenovalec v moškem vplivu; ena izmed žensk je tako zaprta za zločin svojega moža, drugo je moški kolega zvabil v odvisnost od drog, ki je vodila v krajo, tretjo je uvedel v preprodajalski posel, česar pa se je zavedela šele, ko je bilo že prepozno. Izpričani odnosi so raznoliki, a ponavlja se vzorec, da bližnji moški zlorabi svojo moč. Predstava nakazuje, na kakšen način tudi na področje kaznivih dejanj in kriminala posega seksizem in da so prav ženske z roba družbe – na primer iz nižjih ekonomskih razredov, priseljenke … – najobčutljivejše, da se znajdejo v primežu kriminala. Te ženske so poleg tega same, v svet so vržene brez podporne mreže, brez varovalk; medtem pa zunaj, prosti, hodijo ljudje, krivi gospodarskega kriminala, s čimer predstava odpre tudi vprašanje oblike kriminala in de facto neenakosti pred zakonom glede na ekonomski položaj in provinienco. S tem Mitska prevprašuje (ne)enakost pred zakonom, hkrati pa vzbuja dvom o samem institutu zaporne kazni. Predstava sicer premore nekaj didaktičnih momentov, ki sporočila, kakršno je slednje, navržejo povsem neposredno ter vsebino tako jasno družbeno-politično zasidrajo, a takšnih primerov je vendarle razmeroma malo. Je pa predstava s temi koordinatami nekako omejena. Četudi operira z različnimi gledališkimi elementi – gibom, živo glasbo (Samo Kutin), gledališčem senc, lutkarskimi elementi –, se zdi, da je v njej še precej prostora za dodatne, morda tudi kompleksnejše gledališke akcije. Četudi npr. izdelovanje lasulje za lobanjo ter zbiranje kosti, iz katerih naposled nastane žensko okostje, ob deljenju drobcev zgodb tvori interpretacijsko odprto, simbolno zgodbo, ki jo je mogoče razumeti tudi kot nekakšno emancipatorno dejanje oživljanja, pogrešamo večji izkoristek in zgoščenost gledaliških prijemov, postopkov, elementov. Mitska namreč v nemajhni meri še vedno deluje kot nizanje vsebinskih drobcev, te ravni sestavljanja drobcev pripovedi pa ji na idejni in konceptualni ravni ne uspe preseči.
Predstava ima sicer tekoč ritem in dobro ozračje, igralki sta pripovedovalsko spretni, drobci pripovedi pa vendarle odbrani tako, da je mogoče na tej podlagi najti širše skupne tematike in vprašanja.
Slovenski inštitut na Dunaju je na Slovlitu, diskusijski skupini, ki združuje zainteresirane literarne zgodovinarje in jezikoslovce vseh mogočih filoloških usmeritev, zlasti pa sloveniste, nedavno objavil, da so na Dunaju potekale številne prireditve ob 120. rojstnem dnevu slovenskega pisatelja in dramatika Slavka Gruma. Doma smo spomin na avtorja Dogodka v mestu Gogi prav tako praznovali, v njegovem rojstnem Šmartnu pri Litiji pa žal tudi z nenavadno potezo zdajšnjih lastnikov njegove rojstne hiše.
Dunajski program, ki je bil zelo dobro obiskan in je nastal v sodelovanju ustanov iz Novega mesta in z Dunaja, je sklenilo branje iz Grumovih proznih del z literarnim znanstvenikom in prevajalcem Erwinom Köstlerjem, osrednji dogodek pa je bilo odprtje razstave o pisateljevem življenju in delu Slavko Grum: »Pišem, ker pisati moram« v Kulturnem centru Korotan, ki sta jo pripravila Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto in Društvo knjižničarjev Dolenjske (na ogled je še do 3. novembra).
Prejšnjo soboto je na Slovlitu Ivan Vogrič dodal, da so 1. avgusta letos v njegovem rojstnem kraju, Šmartnu pri Litiji, odkrili doprsni kip v spomin na dramatika, pripovednika in zdravnika, postavili so ga na Staretovem trgu in je delo akademskega kiparja Anžeta Jurkovška. Vogrič pa je dodal tudi nenavadno, s fotografijo podprto informacijo: »Žal so na njegovi rojstni hiši, ki je v zasebni lasti, prekrili spominsko ploščo, odkrito leta 1984.«
Pat položaj
Odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo, je dalo poizvedovanje pri odlični poznavalki Gruma Stanislavi Sirk, sicer knjižničarki na litijski osnovni šoli Gradec, ki s kolegico Ido Dolšek neodvisno od katerekoli institucije že od leta 2015 intenzivno raziskuje vplive Grumovega rojstnega kraja na njegovo življenje in literarni opus: »19. novembra bo izšla Idina knjiga Mostovi časa s podnaslovom Spomini na Šmartno pri Litiji z okolico in dr. Slavka Gruma, moja, ki se bo na nekaterih mestih naslanjala na njeno in bo imela literarnozgodovinski značaj, bo sledila predvidoma konec leta 2023. V času priprave knjig sva poskrbeli za več dogodkov in oddali na občini vlogo o zainteresiranosti za izvedbo javno-zasebnega partnerstva z namenom ustanovitve Grumovega ustvarjalnega središča, s čimer sva opozarjali na v Šmartnu skoraj pozabljenega velikega mojstra besede in pronicljivega potnika v globine človekove duše. Pobude so občinski možje na načelni ravni podprli, na konkretni pa se razen postavitve spomenika ni zgodilo nič. Povrhu vsega se je dogodilo še prekritje spominske plošče na Grumovi rojstni hiši.«
Rentna inovacija
»Ko sem letos spomladi to opazila, sem najprej pomislila, da so ploščo morda odstranili, ker jo želijo ob pisateljevi 120. obletnici rojstva obnoviti. Razmišljala sem, da bi bilo morda lepo na ploščo vpisati še drugega, sicer manj znanega šmarskega pisatelja Josipa Knafliča, ki se je leta 1879 rodil v isti hiši. Bil je izredno zanimiv človek, novinar, pobudnik ustanovitve tržaškega slovenskega narodnega gledališča (1907), novinar pri Jutru, lastnik dače v Gameljnah ...
Ker pa se s ploščo tudi v poznejših mesecih ni nič dogajalo in ker se je odkritje spomenika bližalo, sem povprašala na občini. Povedano mi je bilo, da novi lastnik hiše menda zahteva od občine za to, da odkrije ploščo, rento. Ker se mi je zdelo povsem neprimerno, da je plošča zakrita na dan odkritja spomenika, sem prosila župana, da naj poprosi lastnika, da vendarle odkrije ploščo vsaj na dan slovesnosti. Pa se ni nič zgodilo – do danes. Zelo bi me veselilo, če bi s skupnimi močmi le rešili nesporazum in bi si obiskovalci Šmartna poleg spomenika, knjige, ki prihaja, lahko ogledali tudi rojstno hišo dr. Gruma skupaj z obeležjem ... Sicer pa je Slavko Grum nekoč dejal, da so hiše prekletstvo ... Je mislil na šmarske?« je dejala Stanislava Sirk.
Župan Rajko Meserko nam je včeraj v telefonskem pogovoru potrdil, da je lastnik hiše spominsko ploščo letos prekril, za ponovno odkritje pa ima finančne zahteve, ki jim občina ne more ugoditi, ker za to ni pravne osnove. Poskus, da bi hišo ali vsaj tablo zaščitili kot kulturni spomenik, zaradi več okoliščin ni uspel, stavbo so s časom precej predelali, zato zdaj iščejo rešitev. S prejšnjo lastnico takih težav ni bilo, je še dodal župan.