Maratonci se vračajo na ljubljanske ulice

Tek Zaradi jubileja bi moral biti tokratni maraton prazničen, a je epidemija oklestila število udeležencev

Zadnji oktobrski dnevi so več kot dve desetletji tisti, v katerih je začutiti tekaško napetost v mestu. Bliža se ljubljanski maraton, je mogoče sklepati, ko se rekreacijske površine napolnijo s sopihajočimi telesi. Kaj ljudi žene k teku?

Najstarejši prijavljeni za osrednjo, 42 kilometrov dolgo preizkušnjo na nedeljskem maratonu Vladimir Savić v zadnjih dneh ni prav veliko tekel. Bo eden od nekaj manj kot 850 tekačev na najdaljši preizkušnji praznika tekačev, ki se po dveh letih vrača v Ljubljano.

Kakšno je življenje tekača, kakšen boj bije sam s sabo in navsezadnje s svojim telesom, je v osebni izpovedi z bralci Dela delil novinar Boštjan Videmšek. Telo je trpelo posledice obsesivnega športanja, navada ga je, kot pravi, zasužnjila. »Šlo je tako daleč, da sem – motnja – predvidene kilometre (in 'višince') nabiral na letaliških stopnicah in hotelskih stopniščih. Racionalno, pri polni zavesti, sem rutinirano počel iracionalne reči,« piše Videmšek. Sam si je postavil diagnozo – idiot.

Takih, ki doslej niso izpustili nobenega ljubljanskega maratona, je pet, med njimi tudi Peter Macuh. Maraton bi sicer lani skoraj izpustil njega, saj je bil odpovedan, toda zagrizeni gorski tekač se ni dal in je svojo kvoto izpolnil z udeležbo na virtualnem maratonu. Jutri bodo tekači zasedli ljubljanske ulice, in čeprav jih bo »le« okoli 5000, medtem ko je v najboljših časih ulice preplavilo tudi okoli 25.000 tekačev, bodo poleg morebitnih motenj prometa v središču mesta prispevali tudi k občutku vračanja v znane tirnice.