Tradicionalna in modernistična načela
Hiša usmiljenja Danes v Cankarjevem domu premiera nove opere skladatelja Tomaža Sveteta po motivih Cankarjevega romana
Domače operne novitete so zelo redke. Kar zadeva institucije, zaslužne za produkcijo, je treba najprej omeniti Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG), kar zadeva skladatelje, pa Tomaža Sveteta. V Cankarjevem domu, ki je koproducent, bo danes ob 19.30 premiera dela, pri katerem sta SKGG in Svete znova združila moči. To bo opera Hiša usmiljenja, katere izhodišče je Cankarjev roman Hiša Marije Pomočnice.
V opusu skladatelja in libretista Tomaža Sveteta je že enajst oper, štiri je napisal po naročilu SKGG, za opero Ada, ki je nastala po literarni predlogi Iva Svetine, je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. V operi Hiša usmiljenja se je znova vsebinsko naslonil na Ivana Cankarja, katerega roman Hiša Marije Pomočnice iz leta 1904 ga s tragičnostjo hrepenenja ter mešanico krščanske etične in religiozne misli ob naturalistični družbeni kritiki navdihuje že desetletja. Slogovno gledano skladatelj nadaljuje tradicijo svojega pisanja za operno gledališče v smislu vključevanja tako tradicionalnih elementov kot bolj modernističnih prijemov v glasbeno dogajanje, pri čemer skuša do popolnosti slediti tekstovni zasnovi in jo v smislu glasbene nadgradnje dramskega poteka tudi interpretirati.
Pretresljive osebne izkušnje
Po skladateljevih besedah je bila neposredna spodbuda za nastanek tega dela intenzivno ukvarjanje s Cankarjevim opusom ob stoti obletnici pisateljeve smrti, globlji vzrok pa se skriva v njegovem temeljitem poznavanju dunajskega okolja in osebni izkušnji. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je namreč v neposredni soseščini dunajske hiralnice Haus der Barmherzigkeit (Hiša usmiljenja), po kateri je Cankarjev roman poimenovan, deloval kot regens chori in dirigent v bližnji cerkvi svetega Severina, kmalu zatem je kot psihoterapevt spoznal Hišo usmiljenja tudi od znotraj, z vso njeno usodnostjo in neizprosnostjo, izkušnja vsakodnevnega spoprijemanja s pojavi trpljenja in smrti je bila pretresljiva. Tam je zasnoval Requiem, ki je bil izveden leta 1991 v Pragi, zatem je opustil dirigiranje v omenjeni fari, stiki s to institucijo so se pretrgali, vendar je ob okrogli obletnici Cankarjeve smrti ter ob naročilu nove opere ta ideja spet oživela.
Svete je poudaril, da Cankarjeva literarna mojstrovina, v kateri se prepletajo elementi simbolizma in naturalizma, skozi impresionistično pripovedno tehniko ne ponuja dramaturške zasnove, ki bi sama po sebi lahko bila idealna podlaga za libreto. Po lastnem videnju dramatskega razvoja v operi je povezal osem prizorov v obliki razvojnega loka, ki nas pelje od začetnega pojava vstopanja v območje minevanja in spoprijemanja s pojavom smrti, mimo obujanja spominov na grozote oskrunjenega življenja deklic v njihovih družinah, do končne apoteoze vstajenja v novo življenje, ki biva onkraj smrti. »Svet, kakršen se nam kaže, razodeva v sebi veliko disonanco in naloga nas, umetnikov, je, da mu nastavljamo ogledalo v iskanju podob boljših, lepših svetov,« je pred premiero dejal Svete.
Osebe iz Cankarjevega romana
Libreto je sestavil v zaokroženo dramaturško enoto z na videz med seboj nepovezanimi prizori, vendar se je predvsem skozi poudarjanje naturalističnih prizorov iz vsakdanjega življenja dramsko dogajanje sestavilo v smiseln korpus. Prizori se bolj ali manj naslanjajo na Cankarjev original, tudi osebe Malči, Minka, Tina, Lojzka, Tončka, sestra Cecilija ... so iste, pri čemer za sedem pevk in pevcev uporabi že v prejšnjih operah preizkušene prakse, da ena pevka v operi igra več vlog. V dogajanje je vključil še dve alegorični iguri, in sicer ves čas prisotno ter nevidno Smrt in Kristusa kot simbol vere, upanja in hrepenenja.
Glede na to, da je skladatelj v okviru komorne zasedbe v operi omejen pri izbiri inštrumentov, je v smislu možnosti realističnega slikanja značajev protagonistov in odslikave dogajanja izbira določenih glasbil eden od najpomembnejših elementov. Tokrat gre za dokaj redko slišano orkestracijo z violino, flavto, saksofonom, pozavno, harmoniko in tolkali. »Že s tem, ko sem vključil v zasedbo harmoniko in tolkala, sem napovedal, tudi zaradi radikalnega načina preizpraševanja smisla življenja, bivanja in smrti, radikalnejšo uporabo sodobnejših kompozicijskih
sredstev, kot sem jih bil do zdaj vajen vključevati v ustvarjalni postopek,« je dejal.
Različne glasbene barvne kombinacije
V zasedbi je, kot omenjeno, sedem pevcev oziroma pevk, in sicer trije soprani, dva mezzosoprana, tenor in basbariton, ter šest inštrumentalistov. »Opirajoč se na izkušnje pri snovanju prejšnjih oper, tako kot že prej v operi Ada, v vse scene ne vključim vsega razpoložljivega inštrumentarija, temveč bolj rainirano uporabljam inštrumente v smislu iskanja različnih barvnih kombinacij. Vsak nov projekt v sodelovanju s Slovenskim glasbenim gledališčem zame kot skladatelja pomeni stalnico v smislu uspešnega sodelovanja in vrhunske izvedbe, hkrati pa se mi kaže v obliki pričakovanja nečesa novega, navdušujočega in presenetljivega,« je poudaril.
Opero režira Eva Hribernik, dirigent bo Simon Dvoršak, scenograija je delo Jara Ješeta, kostumograija pa Saše Krhen. Komorni ansambel Slovenskega komornega glasbenega gledališča bo tokrat v sestavi Mojca Batič (violina), Tia
Svet, kakršen se nam kaže, razodeva v sebi veliko disonanco in naloga nas, umetnikov, je, da mu nastavljamo ogledalo v iskanju podob boljših, lepših svetov.
Tomaž Svete
Ivanjšič (saksofon), Tina Plahutnik in Nikola Kropek (pozavna), Nina Rupnik (flavta), Mile Đurđević (harmonika) in Anja Lavrenčič (tolkala). Nastopile bodo sopranistke Rebeka Pregelj, Gaja Sorč in Katja Konvalinka, mezzosopranistki Irena Yebuah Tiran in Sabina Gruden, tenorist Klemen Torkar in basbaritonist Klemen Gorenšek. Po sobotni premieri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma bo sledila repriza, 28. oktobra pa si bo lahko najnovejšo Svetetovo opero ogledalo občinstvo v Domu kulture Celje.
Skladatelj in profesor na glasbenem oddelku mariborske pedagoške fakultete je vodilni slovenski ustvarjalec operne glasbe. Do zdaj je ustvaril impresiven glasbeni opus, opera Hiša usmiljenja je njegova enajsta. O tehtnosti njegovega glasbenega ustvarjanja v mednarodnih merilih pričajo nagrade, kot sta, recimo, nagrada Theodorja Körnerja za opero Ugrabitev z Laudaškega jezera ter prva nagrada za opero Kriton na mednarodnem tekmovanju opernih kompozicij Johanna Josepha Fuxa. Noviteta Hiša usmiljenja je četrta opera, ki jo je napisal za Slovensko komorno glasbeno gledališče.