Madžarsko ogledalo ali kdo je tu nor

Luka Lisjak zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta V Sloveniji ni mogoče, kakor na Madžarskem, graditi uspešne politične ponudbe z zavračanjem politične dediščine tranzicije.

Prejšnji konec tedna je madžarski premier Viktor Orbán prvič po desetletju dobil resnega izzivalca. Opozicija je za skupnega kandidata izbrala Pétra Márki-Zaya, še ne petdesetletnega krščanskega demokrata, ki je vladajoči stranki pred leti iztrgal županski stolček v mestu Hódmezővásárhely (da svojemu občinstvu prihranijo nepotrebne muke, slovenskim novinarjem predlagam, da iz skrinje potegnejo njegovo staro hrvaško ime, Vašrelj). Konservativni voditelj pretežno liberalne opozicije, katoliški župan v tradicionalno kalvinskem mestu, nasprotnik populizma sredi populističnega vzhoda, »podeželski« vodja bloka proti Orbánu, v katerem prevladujejo urbani volivci – Márki-Zay je maverick madžarske politike. Politik, za katerega pred dvema mesecema tudi v njegovi domovini ni slišal tako rekoč nihče, danes pa si morajo novinarji vseh najpomembnejših evropskih medijev lomiti usta ob izgovarjanju imena kraja, iz katerega je začel svoj zmagoslavni pohod na čelo združene opozicije.

Po eni strani bi se zgodba morala slovenskemu bralcu zdeti domača. Kamnik je, z njegovo elegantno distribucijo obče znanih soglasnikov in samoglasnikov, tudi tujcem najbrž enostavneje izgovoriti kot Hódmezővásárhely, poleg tega pa je znatno manjši. Hočem reči, da pojav, ko v kronični krizi reprezentacije na politično prizorišče vdrejo novi akterji, ki so se kalili v senci žarometov velike politike, Slovencem vendarle ni neznan. Celo slogan, s katerim je liberalno gibanje Momentum v drugem krogu primarnih volitev podprlo vašreljskega župana, utegne zveneti neobičajno domače: »Új arcok, új Magyarország!« – »Novi obrazi, nova Madžarska!«

Tako na Madžarskem kot na Slovenskem je postalo jasno, da je vzpon iliberalnega populizma tesno povezan s širšim pojavom: politične elite, ki so obvladovale tranzicijo, so izgubile legitimnost. Medtem ko je propaganden napor Orbánovega režima trenutno usmerjen v to, da svoje nasprotnike prikaže kot lutke v rokah nekdanjega socialističnega premiera Ferenca Gyurcsánya (Soros je v tej kampanji skoraj povsem izginil s slike, kar spet kaže, da ima madžarski premier precej boljši občutek za duha časa kot njegov slovenski Mini-Me, ki se igra z retoričnimi igračkami, ki jih je starejši brat pustil vnemar), poskuša madžarska opozicija tako z besedami kot dejanji dokazati, da njen namen ni vrnitev v status quo ante. Ravno obratno: Orbána in njegovo kliko skuša prikazati kot poslednji fosil korumpirane tranzicijske politike – šele njegova odstranitev bo omogočila resnično prekinitev z maijskimi praksami postkomunizma.

In tu se zgodba, ki nam je bila doslej domača, začne divergirati. Tudi v Sloveniji »tranzicija« ni lepa beseda, a ne vzbuja tolikšnega odpora kot pri vzhodnih sosedih. Prehod od socializma (ki je bil na Madžarskem v ekonomskem in družbenem pogledu podobno pragmatičen in prožen kot v Jugoslaviji: glavna razlika je bila v stopnji odprtosti meja ter umestitvi na geopolitični šahovnici hladne vojne) v kapitalizem je bil pri sosedih precej bolj travmatičen; in morda ravno zato, ker Madžarska za sabo ni imela tiste zgodovine globoke ideološke polariziranosti kot Slovenija in je komunistično oblast izkusila kot sistem, vsiljen od zunaj, je bila zavest o pomenu demokracije kot mehanizma miroljubnega reševanja sporov v devetdesetih nemara nižja kot pri nas. In seveda, medtem ko je Slovenija v devetdeseta vstopila polna optimizma zaradi političnega čudeža osamosvojitve, se je Madžarska iz realnega socializma prebudila v postkomunizem, v katerem so posledice »Trianona« še vedno obstajale: tudi zato je občutek nacionalne frustracije lahko tako hitro zamenjal kratkotrajno navdušenje nad »obnovo suverenosti«.

V Sloveniji zato ni mogoče, kakor na Madžarskem, graditi uspešne politične ponudbe z zavračanjem politične dediščine tranzicije. Kamnik ni Vašrelj tudi zato, ker mora slovenski maverick vedno znova signalizirati, da njegova ponudba vendarle ne pomeni popolnega preloma vis-à-vis devetdesetim letom. Na Slovenskem se mora za vsakim »novim obrazom« skrivati tudi Drnovšek, in medtem ko lahko Orbán uporablja Gyurcsányev vpliv kot učinkovit bavbav, s katerim neodločene volivce straši pred opozicijo, lahko Janša s primerljivim strašenjem pred Kučanom prepriča le svoje jedrne podpornike – če bi mu neodločene volivce v resnici uspelo prepričati, da se za Šarcem ali katerim koli drugim »novim obrazom« skriva vpliv nekdanjega predsednika republike, bi mu s tem naredil prej uslugo kot škodo.

A to, da smo v Sloveniji imeli tranzicijo, na katero danes mnogi gledajo bolj z nostalgijo kot z odporom, je mešan blagoslov. Tako kot je mešan blagoslov dejstvo, da je Janševa tretja vlada zgolj medla karikatura Orbánovega režima. Ker je inercija menda najmočnejša sila v vesolju, opozicijske sile v Sloveniji nimajo nobene resne spodbude, da bi se odvrnile od svojih dolgoletnih praks in se resno lotile demokratične regeneracije. Medtem ko je na Madžarskem opozicija organizirala primarne volitve, na katerih je več kot pol milijona ljudi v dolgotrajnem, transparentnem, vsebinskem, a ostrem tekmovanju izbiralo kandidate za vsak volilni okraj, pa vse do skupnega kandidata za premiera, stranke KUL slovenskim volivcem ponujajo natanko to, česar se Madžari na vse pretege otepajo – vrnitev v status quo ante. Za zdaj vse kaže, da bodo pri tem uspešne. Vendar je treba razumeti, da se bomo s tem vrnili natanko v stanje, ki je porodilo sedanjo politično krizo. In kot je baje izjavil Einstein, je ponavljati vedno isto in pričakovati drugačne rezultate deinicija norosti.