Prvi veliki energetski šok zelene dobe
Na poti k ničelni porabi Pri prehodu na čisto energijo se pojavljajo velike težave
Prihodnji mesec se bodo na vrhu COP26 zbrali svetovni voditelji, ki pravijo, da nameravajo opredeliti program, po katerem bodo neto svetovne emisije ogljika do leta 2050 dosegle vrednost nič. Ko se pripravljajo, da se bodo zavezali prispevati svoj delež k temu tridesetletnemu prizadevanju, se pred njihovimi očmi dogaja prvi velik energetski preplah v zvezi z zeleno dobo. Od maja se je cena košarice nafte, premoga in plina zvišala za 95 odstotkov. Velika Britanija, gostiteljica vrha, je spet pognala svoje termoelektrarne, ameriške cene bencina so dosegle tri ameriške dolarje na galono, izpadi energije so zajeli Kitajsko in Indijo, Vladimir Putin pa je Evropo pravkar spomnil, da preskrba z gorivom temelji na ruski dobri volji.
Panika je opomnik, da je za sodobno življenje potrebne veliko energije: brez tega ne moremo plačati računov, domovi zamrznejo in podjetja zastanejo. Panika je razkrila tudi globlje težave, ko se svet preusmerja k čistejšemu energetskemu sistemu, vključno z neustreznimi naložbami v obnovljive vire energije in nekaterimi prehodnimi fosilnimi gorivi, naraščajočimi geopolitičnimi tveganji in šibkimi varnostnimi blažilniki na trgih energije. Brez hitrih reform bo še več energetskih kriz in morda tudi ljudskega upora proti podnebnim politikam.
Zamisel o takšnem pomanjkanju se je zdela leta 2020 smešna, ker je svetovno povpraševanje upadlo za pet odstotkov, kar je bilo največ po drugi svetovni vojni, in sprožilo znižanje stroškov v energetski panogi. Ker pa je svetovno gospodarstvo nazadovalo, se je povpraševanje povečalo, zaloge pa so se nevarno zmanjšale. Zaloge nate znašajo le 94 odstotkov običajne ravni, evropsko skladišče plina 86 odstotkov, indijski in kitajski premog pa manj kot 50 odstotkov.
Premalo vetra v Evropi, kronično pomanjkanje plina
Težavni trgi so občutljivi na šoke in nestalno naravo nekaterih obnovljivih virov energije. Seznam motenj vključuje rutinsko vzdrževanje, nesreče, premalo vetra v Evropi, suše, ki so povzročile upad proizvodnje hidroenergije v Latinski Ameriki, in azijske poplave, ki so ovirale dobavo premoga. Svet bi se še lahko izognil hudi energetski recesiji: napake bi se lahko odpravile, Rusija in Opec pa bi lahko nejevoljno povečala proizvodnjo nate in plina. Vsekakor pa bo cena tega višja inflacija in počasnejša rast. In morda nas čaka še več omejitev.
Vzrok je v tem, da se pojavljajo trije veliki problemi. Prvič, naložbe v energijo potekajo v polovičnem obsegu, ki bi bil potreben za izpolnitev ambicij, da bi dosegli ničelno porabo do leta 2050. Poraba iz obnovljivih virov energije se mora povečati. Ponudba umazanih fosilnih goriv in povpraševanje po njih se morata hkrati zmanjševati, da ne bi prihajalo do nevarnega neskladja. Fosilna goriva zadovoljujejo 83 odstotkov povpraševanja po primarni energiji in to je treba znižati na nič. Hkrati se mora kombinacija premoga in nafte preusmeriti na plin, ki povzroča več kot polovico manj emisij v primerjavi s premogom. Zaradi pravnih groženj, pritiska vlagateljev in strahu pred predpisi so se naložbe v fosilna goriva od leta 2015 znižale za 40 odstotkov.
Šibka točka je plin. Preden se bo povečala raba obnovljivih virov, bodo morale številne države, zlasti v Aziji, v dvajsetih in tridesetih letih kot premostitveno gorivo uporabiti plin, namesto da bi izkopavale premog. Večina poleg tega, da uporablja plinovode, uvaža utekočinjeni zemeljski plin. A na vidiku je premalo projektov. Po mnenju raziskovalnega podjetja Bernstein bi se svetovni primanjkljaj proizvodnje utekočinjenega zemeljskega plina lahko do leta 2030 z dveh odstotkov povpraševanja povečal na 14 odstotkov.
Drug problem je geopolitika, saj bogate demokratične države opuščajo proizvodnjo fosilnih goriv in se za preskrbo z manj pomisleki in nižjimi stroški preusmerjajo v avtokracije, vključno s tisto, ki jo vodi Putin. Delež proizvodnje nafte iz Opeca in Rusije bi se lahko do leta 2030 z današnjih 46 odstotkov povečal na 50 odstotkov ali več. Iz Rusije prihaja 41 odstotkov plina, uvoženega v Evropo, in njen vpliv bo še večji, ko bo odprla plinovod Severni tok 2 in razvila trge v Aziji. Vedno prisotno tveganje pa je zmanjšanje zalog.
Izzivi odprtega energetskega trga
Zadnji problem je napačna zasnova energetskih trgov. Zaradi deregulacije od devetdesetih let prejšnjega stoletja se je veliko držav z dotrajano državno energetsko industrijo preusmerilo v odprte sisteme, v katerih cene električne energije in plina določajo trgi, ki jih preskrbujejo konkurenčni prodajalci, ti pa povečajo ponudbo, kadar se zvišajo cene. Toda te države se težko spopadajo z novo realnostjo upadanja proizvodnje fosilnih goriv, avtokratskih dobaviteljev in naraščajočega deleža nestalne sončne in vetrne energije. Enako kot se je družba Lehman Brothers zanašala na zadolževanje čez noč, nekatera energetska podjetja jamčijo gospodinjstvom in podjetjem zaloge, ki jih kupujejo na nezanesljivem promptnem trgu.
Nevarnost je v tem, da šok upočasnjuje tempo sprememb. Kitajski premier Li Keqiang je dejal, da mora biti energetski prehod »zdrav in dobro tempiran«, kar z drugimi besedami pomeni daljšo uporabo premoga. Javno mnenje na Zahodu, vključno z Ameriko, podpira čisto energijo, vendar bi se lahko spremenilo, če se bodo cene povišale.
Vlade se morajo odzvati s preoblikovanjem energetskih trgov. Večji varnostni blažilniki bi morali prevzeti pomanjkanje in se spoprijeti z nestalnostjo obnovljive energije. Dobavitelji energije bi morali imeti več rezerv, tako kakor banke kapital. Vlade lahko pozovejo podjetja, naj oddajo ponudbe za pogodbe o dobavi rezervne energije.
Večino zalog bo predstavljal plin, sčasoma pa bi lahko večji delež prevzele tehnologije baterij in vodika. Več jedrskih elektrarn, zajem in shranjevanje ogljikovega dioksida ali oboje je bistvenega pomena za preskrbo, ki temelji na čisti in zanesljivi energiji.
Bolj raznolika ponudba lahko oslabi prevlado avtokratskih petrokemičnih držav, kakršna je Rusija. Danes to pomeni razvoj poslovanja z utekočinjenim zemeljskim plinom. Sčasoma bo potrebno več trgovanja z električno energijo po svetu, da bodo oddaljene države z veliko vetra ali sonca lahko izvažale presežno obnovljivo energijo. Danes se v bogatih državah trguje prek meja le s štirimi odstotki električne energije, medtem ko ta odstotek za svetovni plin znaša 24 odstotkov in za nato 46 odstotkov. Del odgovora se skriva v gradnji podmorskih omrežij, pomagalo pa bi lahko tudi pretvarjanje čiste energije v vodik, ki bi ga potem prevažali z ladjami.
Napoved prihodnosti
Za vse to se bo morala kapitalska poraba za energijo povečati za več kot dvakrat. Toda z vidika vlagateljev je politika zmedena. Številne države se zavezujejo, da bodo dosegle cilj, vendar nimajo načrta, kako ga doseči, poleg tega pa še niso razčistile z javnostjo, da bo treba zvišati račune in davke. Zaradi velikodušnih subvencij za obnovljive vire energije ter regulativnih in pravnih ovir je vlaganje v projekte na področju fosilnih goriv preveč tvegano. Idealen odgovor je v svetovni ceni ogljika, ki vztrajno povzroča zmanjševanje emisij, podjetjem pomaga presoditi, kateri projekti bi bili donosni, in prinaša večje davčne prihodke, ki se namenjajo za podporo poražencem v energetskem prehodu. Pa vendar sheme določanja cen pokrivajo le petino vseh emisij. Sporočilo, ki ga prinaša šok, je, da morajo voditelji na vrhu COP26 iti dlje od obljub in se lotiti podrobnosti poteka prehoda. Še toliko bolj, če se bodo srečali pod žarnicami, ki jih napaja energija iz premoga.
Za sodobno življenje je potrebne veliko energije: brez tega ne moremo plačati računov, domovi zamrznejo in podjetja zastanejo.
Zaradi velikodušnih subvencij za obnovljive vire energije ter regulativnih in pravnih ovir je vlaganje v projekte na področju fosilnih goriv preveč tvegano.