Špela Kuralt

Se je z Dušanom Klenovškom pogovarjala o tem, da imamo polna usta narave, pa se ne ustavimo, ko čez cesto skačejo žabice. Še nikoli nismo bili tako nepovezani z naravo, a je en sam hrošček dovolj, da si zaznamovan za vse življenje. V Podsredi ga je s prij

daj ste se nazadnje bosi sprehajali po travi? Da ste začutili njeno mehkobo ali pa njeno ostrino, ko že dalj časa ni deževalo. Kdaj ste nazadnje čutili zemljo med nožnimi prsti, kdaj vas je nazadnje oplazila praprot? Slišite petje ptic, ali je edina glasba tista, ki prihaja iz slušalk, ki ste si jih pred sprehodom potisnili v ušesa? Biolog iz Kozjanskega parka Dušan Klenovšek je prepričan, da je velika večina ljudi povsem izgubila stik z naravo. Tudi zato svojega dela ne doživlja kot poklic, ampak kot poslanstvo. Da vsakemu prinese in pokaže košček narave, ki ga bo zadela kot amorjeva puščica.

Ko sva ga s fotografom obiskala v Podsredi, v osrčju Kozjanskega parka, je imel s sabo mladega ježka. Letošnjega. Ljudje, ki so ga našli na vrtu, imajo zelo blizu cesto in so se zbali, da bo mali Piko končal pod kolesi. Poiskal mu je drugo lokacijo, kjer bo varen. Vsaj pred prometom. Narava namreč ni prav idilična, vsakokrat pove Klenovšek. »V naravi vsak dan velja, da moram jesti, da bom preživel, hkrati pa moram poskrbeti, da ne bo nekdo, ki razmišlja enako, pojedel mene. Narava ni lepa. Je kruta. Lepo jo je od daleč gledati. Če si en hrošček, metuljček, sinička … je pa zelo hudo. Še če si orel, ni lahko. Če bi bili v Sloveniji malo bolj liberalni, bi bilo verjetno že tisoč vetrnic. Že tako ali tako pa orli tudi po gorah nimajo več loviti.«

Narava mu je bila položena v zibel. Živel je namreč na veliki kmetiji na več kot 500 metrih nadmorske višine na Velikem Kozjem, nekje na polovici poti do vrha. Vse dneve je preživel zunaj in narava mu je zlezla pod kožo. In to so prepoznali tudi odrasli. »Ko sem bil star enajst, dvanajst let, je eden od sosedov rekel, da sem že dovolj star, da mi pokaže, kje raste kraljevska roža.« Gre za blagajev volčin, ki je poleg planike prva zavarovana rastlina. »Zame je bila velika čast, da so mi pokazali, kje raste. Da sem zaupanja vreden. Sicer je zavarovana, ampak domačini so jo čuvali. Vedeli so, da je nekaj posebnega, redkega, kraljevskega. To se ne pokaže vsakomur.«

Ko je bil otrok, je bilo po Kozjanskih hribih tudi veliko encijana, Clusijevega svišča. In so ga tudi veliko izkopavali. »Kmet je žganje sam pridelal, potem vzel motiko, nakopal encijan in si pijačo encijan naredil sam. Tako se je ta cvetlica ohranila le še na dveh lokacijah. Imamo table, da je zavarovan, ograjo in še živo stražo. Pa še vseeno kradejo in izkopavajo. Tako kot velikonočnico na Ponikvi ali na Boču.« Ljudje hočemo vse. Imamo se za hude planince in zato naj bo v našem skalnjaku ali na grobu bela

Kplanika, moder encijan, rumeni avrikelj in rdeči rododendron. »Tisto, kar uspeva v skalnjakih in na grobovih, ni Clusijev svišč, ampak mu je zelo podoben. Raste kot plevel, naredi pravo preprogo. Clusijev svišč pa, če ga presadiš, umre v enem letu. Ne moreš ga 'udomačiti'. Ampak to dopovedati ljudem je očitno sizifovo delo.« Narava ni več del nas. Tudi tisti, ki naj bi bili z naravo najbolj povezani, so stik izgubili. »Kmet sede v klimatizirani traktor in sploh ne stopi več na travnik. Saj ga ne more čustveno dojemati! Vedeti, kaj tam cveti, živi. Zanj so to samo bale, subvencije, število krav v hlevu, litri oddanega mleka.«

Pred najinim obiskom v Podsredi je Klenovšek vodil naravoslovni dan za eno izmed šol. Otrokom je pokazal tudi ježka. »Slišali so, kako diha, tisti, ki ga je imel na roki, je čutil, kako mu bije srce. To pa ti zleze ne le v možgane, ampak v srce.« Na enem izmed poletnih taborov, ki jih pripravljajo v Kozjanskem parku, je bil enkrat tudi Nejc iz Kranja. Zvečer, ko so se pripravljali na opazovanje nočnih metuljev, so na cesti opazili hroščka bukovega kozlička. Otroci so si ga ogledali, potem si ga je na roko dal Nejc. »Potem ga je roka začela tako boleti, da si jo je z drugo podprl, da mu ne bi hrošček padel dol. Dve uri in pol ga je imel na roki, potem pa mi je rekel: Dušan, mogoče mi samo mama ta trenutek pomeni več na svetu. Tisti hrošček mu je v dveh urah zlezel v srce, po moje za vse življenje. Ko bo ta Nejc velik in če bo posegal v naravo, mu bo ta hrošček pozvonil v možganih – pazi, poba, kaj delaš.«

To se ne dogaja le otrokom. Klenovšek je sredi septembra na Lisci izpustil v naravo sovi in postovki, zbrali so se večinoma odrasli. Ko so ptice že prosto letale, se je pripeljal par, ki je hotel razveseliti več kot 80-letno mamo. Njena življenjska želja je bila, da bi videla sovo od blizu. Klenovšek je imel doma v Krškem še štiri ptice, ki so jih naslednji dan izpustili z otroki. Par se je z mamo tako peljal za njim do Krškega, kjer se je gospe uresničila želja. »Ko je gospa videla in pobožala sovo, je rekla, da je bil to eden najsrečnejših dni v življenju.« Za sove so včasih govorili, da prinašajo smrt. Tudi Klenovška so kot otroka strašili s sovami, da bi zvečer vendarle prišel nazaj v hišo. Razlog za vražo je Klenovšek opisal v knjižici Zgodbe iz narave. Sove se vsak večer oglašajo, ampak ljudje jih niso slišali, ker so zvečer, elektrike in televizije ni bilo, utrujeni po celodnevnem delu zaspali. Kadar je kdo umrl in so bedeli pri umrlem, so sove seveda slišali in sklepali, da sova prinaša smrt.

Tudi krastače niso najbolj priljubljene, čeprav lahko rešijo vrt pred rdečimi polži. Mnogi se še spominjamo opozoril, da je treba paziti, da te krota ne polula, ker boš dobil kožo, kakršno ima ona. V Kozjanskem parku so s takimi predsodki v več kot dvajsetih letih prenašanja dvoživk čez cesto praktično opravili. »Enkrat smo preko lokalnega časopisa pozivali, naj se ljudje udeležijo prenašanja dvoživk in se je odzvalo tudi gobarsko društvo iz Kozjega, torej sami veterani. Ko sem jih vprašal, ali bi kdo prijel krastačo v roke, so vsi stopili meter stran. Po dobrih petih minutah bi jo pa vsi božali, da sem jih moral kar ustaviti, da je božati pa ne smemo. Razložil sem jim, da ne potrebujejo rokavic, kvečjemu bi krastača morala imeti rokavice, ker mi njo umažemo, ne ona nas. Po dveh urah in pol sem se jim zahvalil, ker smo vse žabe prenesli, oni bi jih pa še kar prenašali!«

Tudi netopirji so v nemilosti. Kolega ga je prosil, da sta si ogledala prijateljevo podstrešje, kamor se je naselila redka vrsta netopirja. Čeprav si prej niso upali niti stopiti več na podstrešje, so bili po dvajsetih minutah sproščenega pogovora o živalih, ki so jim sproti pojedle vse komarje, da so mirno uživali večere na terasi, navdušeni nad majhnimi podstrešnimi podnajemniki. Očitno si je za živali in za ljudi treba vzeti čas. »To je problem varstva narave. Da ne zna pristopiti na pravi način. Človeku lahko na različne načine poveš, da je tam, kjer hoče imeti hišo ali vetrnico, nekaj dragocenega. In če bo to vedel, še preden jo bo postavil, mu bo tista žival potrkala iz srca.«

Danes smo v besedah vsi za naravo in okolje. A le v besedah. Dejanja ljudi kažejo povsem drugo sliko. Ko je spremljal žabe v Podčetrtku, je nekaj ur opazoval teren, da bi se lažje odločili za ukrepe. Gre za naselje z omejitvijo 50 kilometrov na uro, bila je opozorilna tabla z žabami in žabe so bile na cesti. »85 odstotkov ljudi je peljalo hitreje, kot je bilo dovoljeno. Deset odstotkov jih je ustavilo, ko so zagledali mene, samo pet odstotkov jih je normalno ustavilo. Varovanje narave si ljudje zelo napačno predstavljajo. Tudi angleška travica pred hišo je za nekatere že narava, ampak v bistvu je mučenje trave. Gnojiš, škropiš, da bo rasla, potem pa revica zraste za centimeter, pa jo odrežeš. To je čisto izživljanje. Da bi kdo pustil cvetočo, pa sploh ne pride v poštev. Kaj bo pa sosed rekel?« Čeprav upanje ostaja, se v njegovem glasu sliši razočaranje. »Pri varovanju narave je premalo ljudi, ki bi na pravilen način ljudem predstavljali, kaj sploh je narava. Sami pa ne najdemo več prave poti vanjo. Gremo ven teč, ampak s slušalkami v ušesih. Če na Triglav tečeš, ne vidiš ničesar. Lahko se v kozoroga zaletiš, pa ga ne boš videl. Kako boš videl planiko, če tečeš gor?«

Sam hodi počasi in vedno s fotoaparatom ali vsaj telefonom. Fotograirati je začel, ko je še delal kot učitelj. Hotel je, da bi otroci gledali živali in rastline, ki jih imajo v svoji okolici. »Ko sem jim kazal diapozitive, so videli, da je to od Francla travnik! A tista roža je tam?« In je bila narava spet korak bliže. Živali včasih skoraj pozirajo. Bober se ga je, tako verjame, usmilil. »Leta 1998 se je prvi bober pojavil po več kot sto letih v Sloveniji. Vem za prvo oglodano drevo. Od takrat ga spremljam. Ampak ga nisem videl dvajset let! Po sledeh, bobriščih, jezovih sem vedel, kje so bobri, ampak v živo nisem videl nobenega. Potem sem pred desetimi leti, ko je bila polna luna, rekel, da ga grem čakat. Ob sedmih zvečer, ko je bilo še svetlo, sem šel gledat teren, kam se bom postavil. Ko sem prišel tja, je stal bober pred mano in me gledal. Dobesedno se mi je prišel postavit.«

Ena najbolj fotogeničnih živali v Kozjanskem parku je zagotovo čebelar. Čudovita ptica izjemnih barv privablja fotografe od blizu in daleč. Da jih ne bi motili, so postavili fotozaklonišče, v katerem sta lahko hkrati dva fotografa. Od šestih do devetih zjutraj se trudijo, da bi dobili kar najboljši posnetek, pri delu pa jih ptice ne smejo opaziti. Živali namreč ne razumejo, da jih nekdo »le« gleda. »Živali ne 'irbcajo', ker je to nevarno. Ptica misli, da smo tam zato, da bomo oplenili njeno gnezdo.« Pri posnetkih čebelarja je pomagal pri dokumentarnem ilmu Divja Slovenija. »Včasih potrebuješ koga na terenu, da ti pove, kdaj in kam je najbolje priti. Že tako je potem težko. Fotograijo še narediš, za ilmski kader pa potrebuješ veliko materiala, da tistih pet sekund izpade – uau!«

Doma ima papagaja. Življenje v bloku pač ni primerno za kaj več. Občasno se papagaju pridruži kakšna riba v akvariju. Ponavadi gre za invazivne vrste, ki jih ima zato, da jih pokaže na svojih predavanjih. Dobi jih kar v mrtvici pri Termah Čatež. Tam so bili termalni izviri, poleg tega se je vanjo zlivala neohlajena voda, zato je imela voda vedno okoli 30 stopinj Celzija. Tako je tam živelo marsikaj tropskega. Od avstralskega raka rdečeškarjevca do tropske afriške ribe nilske tilapije. Zdaj vodo ohlajajo, ampak ribe so se prilagodile in preživijo celo pri 12 stopinjah Celzija. Je nesmiselno, da nas skrbi za naravo, če je tako prilagodljiva? »Narava bo vsekakor preživela. Iz tistega, kar bo preživelo, bo nekaj nastalo na novo. Vprašanje pa je, ali bo lahko človek preživel. Če bomo tako uničili naravo, da bodo ščurki eni redkih, ki bodo preživeli, mi verjetno ne bomo, ker nismo tako prilagodljivi. Imajo ideje, da bomo na Marsu imeli neke mehurčke in v njih živeli. V epidemiji smo imeli mehurčke, a ven smo še lahko šli. Če boš na Marsu šel iz mehurčka, boš umrl. Mi že v teh mehurčkih nismo preživeli, kako bi v tistih na Marsu?«

V prostem času ustavlja elektrarne, pove z nasmeškom. V društvu za proučevanje rib je lokalec na elektroterenu. Vsako nepravilnost opazi, vse fotograira in pošilja pristojnim službam. Trdno je prepričan, da gradnja novih elektrarn ni prava pot. »Sredstva bi morali vlagati v razvoj tehnologij, ki so manj energetsko potratne. Kaj pa delamo mi? Zahodna civilizacija, kapital, naš način življenja oglašuje kot nek ideal. Če bi Kitajci hoteli živeti kot Evropejci ali Američani, potrebujemo tri Zemlje. Ob krizi so leta 2012 rekli, da bomo morali začeti živeti drugače. Samo štirinajst dni je to veljalo. Enako je bilo pri covidu. Rekli so, da bomo morali začeti živeti drugače. Bolj sproščeno, umirjeno. Zdaj pa govorijo samo še o starem načinu življenja. Nihče več ne govori o novem načinu življenja, čeprav stari način ni vzdržen. Slovenija že aprila porabi vse, kar v enem letu na tem območju nastane. Mi bomo preživeli, ampak kaj bo z našimi potomci?«

Vsem, ki dneve preživljamo za računalnikom, se zdi njegova služba sanjska. Živali, rastline, zeleno, ki te ljubim zeleno. Zanj pa to ni »le« služba. Včasih je utrujen, ker se zdi, da se nič ne premakne. Ker naravo ljubimo, ko gremo na referendum in ko objavljamo lepe fotograije na družbenih omrežjih, medtem ko nam doma travo kosi robotska kosilnica. Pred štirimi leti je dobil opozorilo. Infarkt. Pravi, da začneš drugače razmišljati. Pri vsem našem razmišljanju pa vendarle nismo nič kaj drugačni od živali. »Ko imaš posamezno živalsko vrsto enkrat na roki, vidiš, da je on eno bitje, jaz sem drugo, ampak oba želiva preživeti. Nobeden od naju ne želi žalostno končati, oba želiva gene prenesti na naslednjo generacijo. Oba potrebujeva zrak za dihanje, hrano, vodo. Zelo smo si podobni. Lahko si deževnik v tleh, sokol selec, ki leti 300 kilometrov na uro, ali pa – jaz.«

»Pri varovanju narave je premalo ljudi, ki bi na pravilen način ljudem predstavljali, kaj sploh je narava. Sami pa ne najdemo več prave poti vanjo. Gremo ven teč, ampak s slušalkami v ušesih. Če na Triglav tečeš, ne vidiš ničesar. Lahko se zaletiš v kozoroga, pa ga ne boš videl. Kako boš videl planiko, če tečeš gor?«