7 Nobena stvar ne sme biti bolj sveta od življenja

Zorana Baković V Indiji, v kateri so vere – predvsem hinduizem, islam, krščanstvo in sikhizem – močno prisotne v politiki in zasebnem življenju, se je znanost kljub vsemu prebila pred priporočila verskih voditeljev, naj se verniki vzdržijo cepljenja.

Kuldžinder Kinda je užival v trekingu s še štirimi prijatelji, ko so od daleč zaslišali klice na pomoč. Dva moška, ki jima je zdrsnilo vzdolž škarpe in sta padla pod slap, sta se s poslednjimi močmi upirala siloviti vodi, ki je grozila, da ju bo odnesla v smrt. Kindo sta prosila, naj po mobitelu pokliče reševalno službo, vendar v tem delu Parka zlatih ušes (Golden Ears Park) v bližini Vancouvra ni bilo signala.

Potem ko so kakšnih deset minut iskali koga, ki bi jim pomagal, so se domislili, da bi lahko nesrečnika iz vode rešili na svoj način. Kinda in njegovi prijatelji so sikhi in seveda so imeli na glavah turbane. Razmotali so jih, jih med seboj povezali in tako dobili dovolj dolgo vrv, da sta se moška z njo povzpela po spolzkih skalah.

»Sikhizem uči, da se mora človeku, ki se znajde v težavah, pomagati na vse možne načine, celo s turbanom,« je na kanadski televiziji pojasnil Kinda. Sikhizem je monoteistična (ali, pri čemer vztrajajo nekateri, monistična) vera, ki je v 15. stoletju nastala v indijski državi Pandžab. Danes ima blizu 30 milijonov vernikov. Ker je vzklila na območju hinduizma in islama, je bila svojevrsten protest proti hinduističnemu kastnemu sistemu oziroma politični prevladi muslimanske skupnosti. Temelji te vere so v učenju guruja Nanaka, ki je svoja načela strnil v stavek: »Resnica je največja vrlina, a je od nje še bolj vzvišeno razumno življenje.«

Sikh pomeni »učenec« ali »tisti, ki išče«. Vernikom te veroizpovedi ni treba opravljati zapletenih obredov, morajo pa na sebi ves čas imeti pet stvari: lase, ki niso ostriženi (pokrite s turbanom), meč, kovinsko zapestnico, spodnjice in lesen glavnik. Turbana v javnosti ne smejo sneti. Zaradi tega so v nekaterih državah, kjer živi večje število sikhov, spremenili predpis o obveznem nošenju zaščitnih čelad med vožnjo z motorjem ali kolesom. Nobene čelade si ni mogoče nadeti prek turbana, zato je sikhom dovoljeno, da se vozijo brez tovrstne zaščite.

A ko je treba komu pomagati, postane tuje življenje svetinja. Turban je kljub vsemu samo tkanina.

Ta zgodba, ki se je 11. oktobra dogajala v kanadski Britanski Kolumbiji, objavljena pa je bila ta teden, me je opozorila na to, da nobena stvar ne sme biti bolj sveta od življenja. Tudi lani je skupina sikhov, ki so se po naključju znašli na obali zaledenelega jezera, snela svoje turbane in rešila deklici, ki sta skozi led padli v vodo. »Moč turbana,« se je oglasila skupnost sikhov v Britanski Kolumbiji, ponosna na svoje člane. Moč empatije in človeškega poguma, bi dejala. Vsi turbani tega sveta, združite se!

Milijarda

V Indiji so v četrtek proslavili milijardni odmerek cepiva proti covidu-19, ki so ga vbrizgali v ramo enega od prebivalcev. V glavnem mestu New Delhiju so predvajali pesem in objavili videoposnetek, ki so ju ustvarili prav za to priložnost. »Indija piše zgodovino,« se je na twitterju oglasil premier Narendra Modi. »Smo priče zmage indijske znanosti, podjetništva in kolektivnega duha 1,3 milijarde Indijcev.«

Na železniških postajah in letališčih so tega dne predvajali posebno Modijevo zahvalo zdravstvenim delavcem za junaški boj proti pandemiji, v kateri se je v tej državi okužilo 34,1 milijona ljudi, umrlo pa jih je več kot 452.000.

Indija je ena od držav, v katerih se kaže nenavadno obnašanje koronavirusa. V začetku tedna se je število na novo okuženih zmanjšalo na 13.000, nato pa se je v četrtek znova povečalo na 18.454, kar je bilo 26 odstotkov več kot prejšnjega dne. In pri tem ne more nihče z gotovostjo trditi, kako se bo krivulja gibala v prihodnje.

A gospodarstvo druge najštevilnejše države na svetu deluje, kot da se je pandemija že poslovila. Pravzaprav je celo uspešnejše, kot je bilo na začetku obdobja covida-19. Čeprav je bilo zdravstvo v začetku leta na kolenih in so ljudje umirali pred vrati prenatrpanih bolnišnic, ocenjujejo, da je gospodarstvo v tretjem četrtletju doseglo 7,7-odstotno rast, od aprila do junija pa celo 20,1-odstotno. Za fiskalno leto 2022 si je indijska centralna banka zastavila cilj: 9,5-odstotno rast.

Ergo ■ Predpogoj za dinamično gospodarsko okrevanje Indije je bilo cepljenje. Kar tri četrtine od 944 milijonov odraslih Indijcev je cepljenih z vsaj enim odmerkom. Čeprav jih je dva odmerka dobilo samo 31 odstotkov, vlada še naprej načrtuje, da bodo do konca leta cepili vse polnoletne državljane.

Blizu 90 odstotkov odmerkov cepiv, s katerimi so cepili tukajšnje prebivalce, je bilo izdelanih na Inštitutu za serume Indije (SII), ki si je zagotovil licenco AstraZenece. Od aprila so v SII trikratno povečali zmogljivosti in zdaj vsak mesec izdelajo 220 milijonov odmerkov. V minuli polovici leta je ta inštitut obnovil tudi izvoz, kar je prav tako pomembno, saj je zdaj mogoče pričakovati tudi večjo dobavo cepiva članicam Covaxa, globalne platforme za distribucijo cepiv.

Zanimivo je to, da se je v državi, v kateri so vere – predvsem hinduizem, islam, krščanstvo in sikhizem – močno prisotne v politiki in zasebnem življenju, znanost kljub vsemu prebila pred priporočila verskih voditeljev, naj se verniki vzdržijo cepljenja. Hinduisti so zahtevali pojasnilo, ali se pri proizvodnji cepiva uporablja kravja kri, islamski verski vodje so opozarjali, da vsebujejo kitajska cepiva prašičjo želatino, kristjani v tej državi in po vsem svetu pa so razpravljali o tem, ali so lahko sprejemljiva cepiva, za katera so menda uporabili tkivo splavljenih zarodkov.

Sikhi so bili celo izredno dejavni v propagiranju cepljenja, in to tako v Indiji kot tudi v drugih državah, kjer živijo v večjem številu. V Pandžabu so ponujali nasvete tistim, ki so oklevali glede tega, ali naj se cepijo ali ne. »Moč turbana« je v tej situaciji na prvo mesto postavila življenje.

Še eno leto covida?

Visoki predstavniki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) so opozorili, da bo tudi leto 2022 pandemično leto, čeprav, kot pravijo, ne bi bilo treba, da je tako. Vse to bo leto dlje trajalo zato, ker revnejše države ne dobivajo cepiva proti covidu-19, razviti pa ga tja pošiljajo veliko manj, kot so obljubljali. Medtem ko je na drugih celinah povprečna precepljenost 40 odstotkov, je bilo do zdaj cepljenega manj kot pet odstotkov afriškega prebivalstva. Velika Britanija, na primer, je državam v razvoju obljubila 100 milijonov odmerkov. Poslala pa jih je zgolj deset milijonov.

V WHO so upali, da bodo v vseh državah do konca septembra cepili deset odstotkov svojega prebivalstva, da pa bodo nato cepljenje pospešili in do konca leta cepili 40 odstotkov ljudi. Do polovice leta 2022 naj bi precepljenost dosegla 70 odstotkov.

Namesto tega se pandemija pospešeno približuje številu pet milijonov preminulih. V WHO so ta teden izračunali, da je covid-19 usmrtil od 80.000 do 180.000 zdravstvenih delavcev. Od okoli 135 milijonov medicinskih delavcev, kolikor jih je po nekaterih ocenah po vsem svetu, je bilo cepljenih komaj dve petini. Povprečno. V Afriki je bila proti covidu polno cepljena zgolj desetina zdravstvenih delavcev.

Ergo ■ Koronavirus nas je znova premagal. V Evropi se je razigral, kot da bi proslavljal prihod zime, ko bomo začeli ogrevati stanovanja, izsuševati zrak pa tudi naše sluznice, njemu pa bo tako veliko lažje spraviti v postelje večje število ljudi. Nepojasnjeno ostaja, zakaj se je v Veliki Britaniji število novih primerov okužbe znova povsem približalo 50.000 na dan, in to kljub visoki precepljenosti. Je to zato, ker manj ljudi nosi maske? Ali ker se je skorajda pozabilo na omejevanje gibanja in zbiranja? Ali pa morda zato, ker so tisti, ki so se cepili, že izgubili velik del protiteles, tako da nimajo nič več takšne imunitete, kot so jo imeli v prvi polovici leta po cepljenju?

Britanske zdravstvene strokovnjake nekoliko pomirja dejstvo, da je veliko manj tistih, ki zaradi koronavirusa končajo v bolnišnici, hkrati pa z zaskrbljenostjo spremljajo pojave novih mutacij in seva, imenovanega »delta +«. Za zdaj še ne prevladuje, a je povsem jasno, da je veliko bolj nalezljiv in smrtonosen od svojega sorodnika delte. Zdravstveni minister Sajid Javid že govori o možnosti, da bi se lahko dnevno število na novo okuženih povzpelo tudi na 100.000.

Ni še konec. Virus se dobesedno poigrava z našimi upi, strokovnimi ocenami, najpomembnejšimi načeli. Svoboda je v večkratni nevarnosti. A če bi bili sikhi, bi sneli turbane in rešili življenja tistih, ki ne morejo premagati okužbe. Cepili bi se. Ne proti svobodi. Temveč zaradi nje.

Olimpijski ogenj v karanteni

Če so se nam poletne olimpijske igre, ki so letos potekale v Tokiu, zdele nadrealistične, potem … so tukaj še ene, ki bodo popolna pandemična fantastika. Cai Qi, partijski sekretar Pekinga, je prižgal olimpijski ogenj na Olimpijskem stolpu v kitajskem glavnem mestu in s tem se je začelo odštevanje do začetka zimskih olimpijskih iger, ki bodo potekale od 4. do 20. februarja 2022.

Prihodnji teden bodo slovesno zaznamovali sto dni do začetka iger, in to s posebnim poudarkom, da bo Peking prvo mesto, ki bo gostilo eno poletno in eno zimsko olimpijado. Če so bile poletne igre, ki so v kitajski prestolnici potekale leta 2008, sporočilo, da postaja Kitajska del odprtega sveta, potem so zimske potrditev tega, da se je azijska sila povzpela na sam vrh sveta, zaprtega zaradi pandemije, ki se je prav iz nje odpravila na svoj globalni pohod.

Olimpijski ogenj je iz Aten v Peking prispel v rdečem lampijonu, oblikovanem po vzorcu, ki so ga našli v grobovih dinastije Han (od leta 220 pred našim štetjem do 220 našega štetja). Čeprav so v Grčiji odpovedali tek z baklo, bo februarja 1200 posebnih izbrancev z olimpijskim ognjem teklo skozi Peking, Yanqing in Zhangjiakou, kjer bo blizu tri tisoč športnikov tekmovalo brez občinstva iz tujine. Kitajske gledalce – če jim bo sploh dovoljeno spremljati tekmovanja – bodo skrbno preverjali. Na vse mogoče načine.

Ergo ■ Pozivi k bojkotu pekinških olimpijskih iger zaradi kršenja človekovih pravic v Xinjiangu, Tibetu in Hongkongu so se skrčili na peščico demonstrantov, ki so javnost občasno opozarjali, kam potuje olimpijski ogenj. A bojkota ne bo in Kitajska bo sama sebi izpisala še eno pomembno stran v zgodovinski učbenik.

Partijski voditelji imajo radi karanteno. Zagotovo se jim ne bi moglo zgoditi nič boljšega od tega, da mora vse, kar bo na Kitajsko prišlo na olimpijske igre, prestati karanteno. Svet bo že tako očaran z bleščečimi poslopji, dragimi slovesnostmi in »fantastično organizacijo«. Kar zadeva turbane, pa se je Kitajska že v Mao Zedongovih časih naučila, da je najučinkovitejši nadzor vzpostavljen takrat, ko je oblast do vseh enako neusmiljena. Na Kitajskem so sikhi manjšina, ki šteje nekaj tisoč ljudi. A čeprav je turban simbol njihove identitete, ga morajo sneti, ko se fotograirajo za osebne dokumente. Samo da se ve, kdo tukaj odreja identiteto.

Samo mimogrede

Aretirali so Li Yundija. Prav na dan, ko je žirija v Varšavi odločala o tem, kdo bo zmagovalec letošnjega Chopinovega klavirskega tekmovanja, so v Pekingu aretirali pianista – ki se je leta 2000 v zgodovino te prireditve zapisal kot najmlajši zmagovalec (takrat je imel 18 let) –, menda zato, ker si je plačal 29-letno prostitutko (kar je na Kitajskem prepovedano, sicer pa nekaj povsem običajnega v vseh slojih partijske elite).

Lija so nemudoma izključili iz Združenja glasbenikov, kar kaže na povsem drug problem, ki nima nikakršne zveze s prostitutko. Morda je problem v tem, da je imel na družbenem omrežju weibo 20 milijonov sledilcev? Ali pa so v kampanji proti slavnim – in svobodomiselnim – zdaj prišli na vrsto izvajalci klasične glasbe?

Ergo ■ Nimam kaj dodati. Uživajte v olimpijskem ognju in kitajskih uspehih. Partijski mediji opozarjajo, da je kariera Li Yundija končana. Moč glasbe, turbana, vere ali umetnosti se je na Kitajskem spremenila v nemoč duše, ujete v ideologijo. In to je vse.