Največji izziv je pripeljati dovolj koles
Kolesarstvo je Slovencem v krvi, kar velja tako v športnem smislu kot za različne oblike rekreacije, postopoma tudi za vsakdanjo uporabo. Zadnja leta panoga doživlja še poseben razcvet, med drugim povezan z epidemijo. O trendih, dobavi in drugih lastnostih kolesarskega trga smo nekaj vprašanj zastavili Maji Virnik, izvršni direktorici družbe Proloco Trade, ki se že petnajst let ukvarja z zastopanjem in veleprodajo različnih znamk koles in spremljevalne opreme z imeni, kot so Scot, Bergamont, Rock Shox, Sram, Selle Italia in Continental.
Kako velik je slovenski trg koles, obstaja kakšna ocena o količini prodaje?
Na žalost povsem točnih številk ne poznam, toda v normalnih časih smo ocenjevali letni trg na okoli sto tisoč koles. Trenutno je številka za kakšno tretjino večja. Promet s kolesi pa je še večji kot v preteklih letih, saj zelo raste prodaja električnih, katerih povprečna cena je precej višja.
Prodaja se je lani povečala zaradi virusne krize. Kaj pa letos?
Trend rasti še kar vztraja. Ni več tako strm kot lani, kljub temu pa predvidevam, da bodo imeli trgovci v povprečju vsaj za 20 odstotkov večjo prodajo v primerjavi z lani.
Kako je z dobavami?
V našem podjetju smo za leto 2021 več kot 90 odstotkov dobav lepo izpeljali. Za to leto pa nas kar skrbi, saj so že od avgusta zelo otežene. Dobavni roki so negotovi, dobave zamujajo, spreminjajo se cene. Skratka, smo v zelo negotovem obdobju.
Cene stalno rastejo – koliko so potrošniki prožni, da se prodaja ne bo ustavila?
To je težko reči, največja rast cen v odstotkih je pri cenejših izdelkih, saj je tam delež transportnih stroškov v ceni največji. Prihodnje leto še ne pričakujemo povsem sproščenega življenja v družbi. Še vedno bodo omejitve, ljudje še ne bodo veliko potovali kot pred pandemijo, tudi obisk restavracij še ne bo tak, kot je bil včasih, tako da bodo verjetno ljudje prosti čas preživljali na kolesu. Zato upam, da bo prodaja koles in druge opreme za preživljanje prostega časa v naravi še vedno dobra. Večji izziv pričakujem pri dobavah – koliko koles in opreme nam bo sploh uspelo pripeljati.
Vtis je, da pri nas ljudje kolesa kupujejo predvsem za rekreativne namene. Bodo kdaj prevladala tista za vsakdanjo uporabo?
Res je, trenutno se v glavnem prodajajo kolesa za rekreacijo. Izjema so večja mesta, kjer je kolesarjenje oblika mobilnosti, prebivalci kolesarijo tudi v službo in po opravkih. Upam, da bodo ljudje kmalu tudi za večje razdalje uporabljali kolo. Zagotovo bodo električna kolesa pripomogla k odločitvi, da bo nekdo namesto z avtom šel v službo s kolesom. Pri tem apeliram na našo državo in odločevalce, da bi po vzoru zahodnoevropskih držav ljudi spodbujali k nakupu koles s subvencijami, da bi hodili s kolesom v službo. To bi ugodno vplivalo ne le na onesnaženje zraka, ker bi bilo manj vožnje z avtomobili, ampak tudi na zdravje ljudi. Ljudje bi se več gibali, kar je vsekakor nujno za zdravje.
Kolikšen je pri nas delež prodaje električnih koles?
Težko rečem na splošno. So trgovci s kolesi, pri katerih je prodaja e-koles zelo skromna, mogoče nekaj odstotkov. Trgovci, specializirani za kolesa, pa prodajo že 30 odstotkov električnih. Po prometu je ponekod ta delež celo 50 odstotkov. Za celotno državo bi rekla, da je dobrih 15 odstotkov prodanih koles električnih.
Kaj menite o problematiki tatvin koles?
To je pomembno vprašanje. Če bi bilo v mestih dovolj ustreznih parkirnih mest za kolesa s kovinskimi nosilci, kamor bi ljudje kolo naslonili in priklenili z močno ključavnico, menim, da bi bilo tatvin manj. Res pa je, da ključavnica, ki je skoraj ni mogoče preščipniti, stane tudi 200 evrov ali več. Marsikatero staro kolo, ki jih ljudje uporabljajo v mestih, ni toliko vredno. Če bodo ljudje uporabljali dobra kolesa, sem prepričana, da bodo tudi za ključavnico namenili več denarja. In takrat upam, da bo tatvin manj.
Kako bi ocenili kolesarsko infrastrukturo v Sloveniji?
V zadnjih letih se zelo razvija. Izpeljanih je bilo več evropskih projektov, pri katerih so lokalne skupnosti pridobile sredstva in uredile kolesarsko infrastrukturo. Ta ne zajema le kolesarskih poti, temveč tudi kolesarska počivališča, polnilnice za e-kolesa, servisne stebričke za kolesa. Vendar nam še veliko manjka, da bi se lahko primerjali recimo z Avstrijo, ki ima to infrastrukturo zelo lepo urejeno. Vseeno upam, da bodo občine in država prepoznale, kako pomembna je kolesarska infrastruktura ne samo za lokalno skupnost, ampak tudi za turizem. In da se bodo prijavljale na razpise, inancirane tudi s sredstvi EU, namenjene gradnji te infrastrukture.
Kateri izdelek v spremljevalni kolesarski opremi je zadnja leta po vašem mnenju res pomenil veliko spremembo?
Zelo velika sprememba je tehnologija MIPS v čeladah, saj so s tem postale še varnejše. GPS-sistem proti kraji električnih koles je postal skoraj nepogrešljiv pripomoček pri varovanju teh koles.
Bomo pri nas kdaj vsi kolesarili s čelado na glavi?
Upam, da. Kultura nošenja kolesarske čelade se je sicer zelo izboljšala. Tisti, ki kolesarijo za rekreacijo in šport, jo večinoma že uporabljajo. Malo manj jo uporabljajo v mestih, toda menim, da se splošna zavest o tem, kako lahko čelada pomaga in celo obvaruje življenje, krepi in da jo bomo nekoč na kolesu nosili vsi.