Nedelja v oktobru, ko ni nič drugega razen teka
25. Volkswagen Ljubljanski maraton Pogovor z najstarejšim tekačem na 42 kilometrov in enim od petih udeležencev, ki so do zdaj pretekli vse
Vladimir Savić v zadnjih dneh pred ljubljanskim maratonom ni prav veliko tekel. Za nekaj časa je šel na tekaški trak, ki ga ima v kleti, in treniral hitrost, pred jutrišnjim tekom pa ni kazal posebnega vznemirjenja. »Preteči maraton zame ni noben problem,« je mirno dejal sogovornik, upokojeni zdravnik iz Postojne. Z 78 leti je najstarejši prijavljeni na 25. maraton v glavnem mestu. Vse je do zdaj preteklo pet maratoncev, med njimi tudi Peter Macuh, naš drugi sogovornik.
Vladimir Savić je pretekel večino ljubljanskih maratonov; kdaj je manjkal in zakaj, se niti ne spomni. Razdalja 42 kilometrov in 195 metrov je preprosto stalnica v njegovem življenju, zadnje čase vse pogosteje sliši, da je tudi najstarejši udeleženec tovrstnih tekmovanj. Na zadnjem maratonu, v Budimpešti pred dvema tednoma, je bil ravno tako najstarejši, je vedro rekel Savić, to »titulo« je dobil tudi na maratonu treh src v Radencih že pred dvema letoma. Ko bo v nedeljo odtekel ljubljanskega, ne bo miroval, saj se – spet čez 14 dni – odpravlja na maraton v Istanbul. Takšen tempo maratonov zanj ni težava, na krajši tek se lahko poda že dan po takem tekmovanju. »Težava ni dolžina, kvečjemu hitrost,« je dejal.
Medtem ko za ljubljanskega načrtuje, da ga bo pretekel približno v štirih urah, bo poskusil na turškem nekoliko pospešiti, saj lovi normo za znameniti bostonski maraton. Zanj se je sicer že kvaliiciral, a se ga zaradi epidemije ni mogel udeležiti. Zdaj poskuša izpolniti novo normo, to pa zaradi čedalje številnejših prijav znižujejo, je povedal upokojeni zdravnik iz Postojne. Tja ga je iz vasi Krupac v občini Pirot na jugovzhodu Srbije pripeljala ljubezen, ki se je vnela med počitnicami na morju. V Postojni je nato delal kot splošni zdravnik vse do upokojitve; tudi potem je še približno tri leta delal honorarno, nato pa se je povsem posvetil teku.
Najboljši čas pri 65 letih
»Ko sem začel teči, sem bil star 54 let. Moje delo je bilo večinoma sedeče, rekreiral se nisem, zato je trebuh začel rasti, moja telesna teža pa tudi,« je prostodušno povedal. Hujšanje je bilo torej razlog, da je naredil prvih 750 korakov od hiše. Zlagoma je prišel na pet kilometrov in to dolžino vzdrževal, dokler ni srečal znanca, ki mu je povedal za sedemkilometrski tek zdravnikov v Luciji. »Rekel sem mu, da tečem samo po pet kilometrov, ne več,« je med smehom razlagal, a očitno je dobil spodbudo. V dveh mesecih do tekmovanja je podaljševal dolžino in se ga res udeležil. Od tam je bil pospešek bistveno večji: čez 23 mesecev je že tekel na maratonu v Radencih. »Tek me je tako prevzel, da sem mislil samo še na to.« Za prvi maraton si je postavil en sam cilj, da bi ga pretekel v manj kot štirih urah. Uspelo mu je v treh urah in 56 minutah.
Dvanajst let po prvih korakih teka ni izpustil niti en dan, je zatrdil sogovornik. Udeleževal se je različnih tekov različnih dolžin, nato je zlagoma prešel le na maratone. Njegova statistika je precej impresivna: pretekel je 116
maratonov in tri ultramaratone, vseh tekov na različnih tekmovanjih se je nabralo več kot osemsto. In tako ga je mogoče najti tudi v srbskem klubu 100 maratonov.
Najboljši rezultat je dosegel na maratonu v Berlinu, okoli tri ure in 15 minut, takrat je bil star 65 let. Njegov cilj je preteči vseh šest velikih svetovnih maratonov; dva že ima za sabo (poleg berlinskega še londonskega, na katerega se je najtežje prebiti), čakajo ga še bostonski, newyorški, chicaški in tokijski.
Nasvet za starejše: počasen in dolg tek
Sprva si je treninge sam načrtoval, potem je spoznal maratonca iz Pivke Marjana Korenta, ki mu je svetoval literaturo. »Zdaj sem res dobro seznanjen o teku, pazim na prehrano, na tem področju sem se izobrazil tudi kot zdravnik,« je povedal. In tako zdaj tek svetuje vsem, zlasti starejšim, a s priporočilom, naj začnejo, preden jih doletijo težave s koleni. Tek je po njegovem prepričanju predvsem za ženske najboljša preventiva pred osteoporozo. »Ljudem, zlasti starejšim, priporočam dolge in počasne teke.«
Zdravstvenih težav, ki bi prišle z leti, ne čuti, na Madžarskem pa ga je dajal križ. »Teden dni pred Budimpešto sem tekel polmaraton v Novem mestu, takrat me je križ zelo mučil. Zdaj pa počasi popušča,« je optimistično dejal. »Zdrav sem, ne jemljem zdravil, moja teža je tudi normalna,« je naredil povzetek. V njegovih letih številni tekači zlagoma preidejo na polmaraton in krajše teke. Vladimir Savić o tem še ne razmišlja: »Tečem maraton.«
Tek me je tako prevzel, da sem mislil samo še na to.
Vladimir Savić