Tekač, ki je pretekel vse ljubljanske maratone
V statistiki ljubljanskega maratona so zapisani tudi tekači, ki so pretekli vse dozdajšnje. Seznam se vsako leto nekoliko skrajša, zdaj je na njem pet imen. Med njimi je Peter Macuh, ki se prej uvršča med ultra- in gorske tekače kot maratonce, a teka v domačem mestu nikoli ne izpusti. Tudi lani ga ni, čeprav je ravno dvanajst dni pred iztekom roka za virtualni maraton, ki je zaradi pandemije nadomestil običajnega na ulicah, zbolel za covidom. K sreči je bil potek bolezni blažji, zato je takoj po izteku karantene in še zadnji možni dan pretekel začrtano traso, na koncu jo je zaključil z družinskimi člani in prijatelji, zato mu je nazadnje kljub vsemu ostal v lepem spominu, kakor je mogoče sklepati iz njegovega pripovedovanja.
Prav tako bi lahko rekli, da pri maratonu zanj velja, da prvega ne pozabiš nikoli. Čeprav je tekel že v srednji šoli, je prvega pretekel leta 1981 v Radencih: bilo je mesec pred njegovim 20. rojstnim dnem, služil je vojsko na Vrhniki, od koder se je izmuznil, da se ga je lahko udeležil. Tek je bil popoldne, bilo je izjemno vroče, se spominja, zato je bil njegov čas nekaj minut več kot tri ure in pol.
Prvi ljubljanski maraton je bil 15 let pozneje, ko se je bolj osredotočal na gorske teke. »Dolgo sem se spraševal, zakaj Ljubljana nima maratona, ko pa ga vendar imajo vsa večja mesta,« je dejal. Na predvečer prvega, ki se ga je udeležilo okoli 670 tekačev, se je malce zavleklo druženje s tekaškimi prijatelji, povezanimi v »šmarnogorsko navezo«, kar je vplivalo na vsesplošno počutje naslednji dan. Nekateri člani naveze so raje izbrali 21-kilometrski tek ali pa sploh niso prišli. Peter Macuh je šel na progo, prvi krog zelo dobro odtekel s časom ena ura in 23 minut, se še zelo dobro spomni, v drugem pa je »prišlo za njim«, kakor radi rečemo. Komaj je zdržal, a kljub temu dosegel svoj najboljši ljubljanski čas – tri ure in šest minut.
Trenutno je osredotočen na teke, dolge sto milj (160,93 kilometra), med njimi so teki okoli Mont Blanca ( Ultra Trail Du Mont Blanc), teh se je udeležil devetkrat, pet na sto milj. V posebnem spominu hrani tistega izpred treh let, ko mu je res dobro šlo, zadnje kilometre je imel še toliko moči, da je lahko presprintal, na koncu so bili z njim sin in žena, se spominja. Podobno moč je čutil na supermaratonu Zagreb–Čazma, ki je bil takrat dolg 58,5 kilometra (zdaj je 61,3) in ga je premagal v štirih urah in 11 minutah. »To so res lepi trenutki, ko se vse sestavi.« Tek letošnjega leta je bil sto milj dolga preizkušnja v Istri na Hrvaškem. Teh je bilo doslej osem, sogovornik je edini, ki je bil na vseh. Doslej je v celoti pretekel 13 tekov na sto milj, dobrih trideset na najmanj sto kilometrov, maratonov pa niti ne šteje, a navsezadnje je že ljubljanskih 25.
»Ne znam si predstavljati življenja brez teka. Imam veliko energije in upam, da bo to še kar trajalo.«