Prvi pomladni cvet
27. DEL
»Vam verjetno ni treba razlagati, da to pomeni Južnoslovanski časnik. Ob tem ne skrivamo želje, da bi ob vaši uredniški politiki ta časopis razširili tudi na slovenska tla, saj smo Hrvati in Slovenci od nekdaj pravi bratje, povezuje pa nas tudi iskrena želja, da se združimo kot eni pod avstro-ogrsko krono …«
Dopis bi seveda vrgel stran, če se ne bi prav tedaj nekaj sporekel s Tomšičem, ki je v vsaki stvari iskal samo srednjo pot, po drugi strani pa je bila še posebej vabljiva plača. Na vabilu je pisalo:
»Sto trideset goldinarjev, stanovanje je preskrbljeno!«
Ko sem list pokazal Tomšiču, mi je – razdražen še od prejšnjega dne – jezno zasikal: »Pojdi, le kaj čakaš!«
»In kaj bo potem s Slovenskim narodom?«
»Kaj, kaj!« je bil ves razdražen. »Propadel bo. V vsakem primeru bo propadel. Sam vidiš, da imamo malo oglasov, naročnikov pa tudi vsak dan manj.«
Ker se z menoj od tistega časa sploh ni hotel več pogovarjati – imel je tudi neke osebne težave, menda zdravstvene – sem res v soboto stopil na vlak in se odpeljal proti Zagrebu. Predvsem me je tja dol na jug potegnila radovednost, bil pa sem tudi prepričan, da bom, podobno kot v Slovenski Bistrici, prav v Sisku dobil kako novo idejo za roman. Odšel pa sem z namenom, da grem samo na izlet.
Potem pa se je zgodilo, da sem v Sisku kar ostal in to poldrugo leto, vse do julija leta 1871. Tam me je res pričakalo veliko enosobno opremljeno stanovanje, pri časniku sem imel kar tri sodelavce in tajnico, plačo pa skoraj trojno! Verjetno sem bil res pretirano pohlepen, a človek je večkrat slabši od vsake živali.
Po drugi strani pa sem se v Sisku v resnici počutil izvrstno, sodelavci so me globoko spoštovali, s Hrvati pa sem se pogovarjal o isti stvari kot doma – o nujnem trializmu ali celo o odcepitvi od Avstro-Ogrske.
»Nastopiti moramo tako odločno, kot je vaš hrvaški ban Peter Zrinjski. Zdaj so drugačni časi in bomo zagotovo uspeli!«
To je bilo Hrvatom seveda še posebej všeč. Kot uglednega slovenskega urednika in pisatelja so me skoraj vsak teden povabili na kakšno zborovanje, v kakšno ugledno hišo, celo oženil bi se lahko kar na Hrvaškem.
A se je 26. maja leta 1871 zgodilo nekaj povsem nepredvidljivega. Nagle smrti je umrl urednik
Slovenskega naroda Anton Tomšič! Ko sem prejel brzojavko, bi kmalu tudi mene udarila kap. To se je namreč zgodilo prav na Tomšičev rojstni dan. Na njegov devetindvajseti rojstni dan. Na devetindvajseti! Datum me je navedel k misli, da je naredil samomor. Kaj se je v resnici zgodilo s Tomšičem, nisem nikoli izvedel. Nekateri so namigovali, da so mu politični nasprotniki celo pomagali na oni svet, a to se mi ne zdi verjetno. Nekaj časa sem se žrl, da sem k njegovemu slovesu veliko prispeval tudi sam, ker sem ga zapustil sredi največjega dela, a sem pozneje izvedel, da je imel namesto mene kar tri mlade in srčne sodelavce. Bil pa je res izjemno občutljiv človek, vse ga je vrglo s tira, s časnikom je živel tako tesno, da ga je že prizadelo, če ga je le en naročnik odpovedal.
Kakor koli že: Antona Tomšiča, mojega rojaka iz bližine Višnje Gore, smo pokopali, mene pa so deležniki postavili za glavnega urednika. Uredniškega mesta v Sisku nisem mogel zapustiti čez noč, temveč šele čez dva meseca, vmes pa ga je vodil Ivan Železnikar. Dela sem imel seveda spet čez glavo, zaslužek precej slabši kot v Sisku, a po svoje mi je prijalo, da sem glavni in sem zagrizel v delo še trikrat močneje kot prej.
Mnogi so mi pozneje priznali, da sem ga dobro vodil, sicer pa sem tako in tako večino napisal sam. Veliko iz domačih logov, nekaj pa sem prenesel tudi iz tujih časnikov. Rečeno še drugače: časnikarska tlaka je bila velika, časa za literaturo pa še manj kot prej.
In da dokončam na grobo to zgodbo! Leto dni pozneje, leta 1872, mi je uspelo, da sem časnik Slovenski narod vendarle preselil v Ljubljano, kjer smo postavili na noge tudi našo tiskarno, tako da nam je šlo takoj bolje.