Knjižničarka in bralec

V malem mestu ali veliki vasi, tik katere vaščanim, je knjižnica. Bogato polna. A v mesto oziroma vas se priseljuje vse več tako, dobesedno in očitno tudi preneseno, notranje bogatih. Zato knjig, ki so vroče, prenekaterikrat ni na posodo. Tega človek, opazujoč oblačilne kode prebivalstva, ne bi pričakoval, ampak saj obleka morda naredi človeka, bralke ali bralca pač ne. Vam povem, pričeval sem možaku v zapacanem kombinezonu, ki si je izposodil Žižka. Do predaje nisem počakal, a skoraj gotovo si je izposodil Slavoja. Ima pa centrala nekaj podružnic. Najbolj znano obiščem večkrat, onega sitnega dne sem se premierno oglasil v drugi, manjši, namenjeno ji je nadstropje višje stavbe sredi kraja. Ko sem vstopil, knjižničarke, postarane gospodične, ki se bliža mojim letom, sicer nisem vrgel iz dremeža na pultu, pogledala pa me je, kot bi zagledala ... Sem se vprašal, ali sem tako neustavljivo šarmanten tudi z masko. Ko je prišla do sapice, sem ji povedal, da sem se pripeljal po esejistični špeh super eruptivnega slovenskega pisca. In spet ji je vzelo sapo. Dan poprej se je eden od domačinov o natanko tem avtorju in tej knjigi spraševal, kako jih zmore toliko pa tako gostobesednih stipkati, pa nihče jih ne bere. Joj, kakšno naključje.

Po petih minutah sem imel želeno v pesti in se dogovoril, da bukvo vrnem v matici in pač plačam, ne ravno kazen, ampak evro in pol pa le. A me gospica ni in ni izpustila. O izposojenih esejih se nisva pogovarjala, ker jih še ni prebrala, o športu se s knjižničarko pretežno pač ne moreš, sva se pač o tem in tudi onem, njeno delo je precej osamljeno, izposoj je malo, predvsem šolarske so, pa ne zato, ker so prostori v nadstropju, kamor se lahko dvigneš z dvigalom. Tak'le pač v onem kraju 'majo. In jasno mi je postalo, da me je ob prihodu pogledala kot – bralca.