Kritika kapitalizma se v vseh pogledih splača

Danes smo priča najrazličnejšim poskusom iskanja kraljevskih poti oziroma po domače rečeno bližnjic do znanja. Ne manjka takšnih in drugačnih strategij, ki naj bi omogočile nabiranje znanja z igro oziroma kar nekako mimogrede. Sicer prav tako ne manjka apelov, s katerimi se poskuša predvsem mlade prepričati, da vzamejo v roke knjigo, vendar se obenem na spletu in tudi v tisku pojavljajo številni nasveti in priročniki, kako brez posebnega truda usvojiti znanje – očitno tovrstni pisci ne pomislijo, da se nekomu, ki si želi bližnjic, ne bo ljubilo prebrati priročnika o bližnjicah. Kako bizarne postajajo zadeve, dokazujejo že povsem resne analize, celo iz ust domnevnih strokovnjakov, da se lahko o določenih zgodovinskih temah povsem solidno poučimo že z igranjem videoiger. Kako se je svet vrtel, se vrti in kako se bo vrtel, nas ne nazadnje poskuša razsvetliti tudi filmska industrija. Film pač razpolaga z orodji, ki omogočajo, da se v formi subjektivno obarvane zgodbe kratkočasno in sugestivno predstavijo tudi različne družbene topike, od političnih in ekonomskih manipulacij ter socialnih problemov do pojavov rasizma in seksizma ter okoljske problematike. Nedvomno ne manjka relevantne produkcije, ki ji uspeva preteklost, sedanjost in utopično ali distopično prihodnost inovativno in poglobljeno predstaviti, vendar žal prevladujejo manj domišljene stvaritve, ki sicer poskušajo obravnavati določeno problematiko, a ostajajo na ravni nepretenciozne pustolovščine.

Ena takšnih je tudi najnovejša južnokorejska serija Squide Game ali v prostem prevodu Igra lignja, ki podira vse rekorde gledanosti. Da ne bo pomote, južnokorejska kinematografija je vrhunska in tudi serija je šolski primer perfekcionizma, kar se tiče suspenza, intrigantnosti zapletov in razpletov, razdelanih osebnih in intimnih karakteristik protagonistov ter ne nazadnje sijajnih mizanscen in formalnih rešitev. In vendar ves ta perfekcionizem ostaja v senci preproste teznosti oziroma kar tendencioznosti, saj operira oziroma kar manipulira z danes všečnimi klišejskimi formulami o dramatiki socialnega prostora v kapitalistični paradigmi.

Nič nenavadnega, da večina komentatorjev serijo ocenjuje prav kot analizo kapitalizma, ki se pač tukaj kaže v svoji sicer fiktivni, vendar pogojno oziroma v časovni perspektivi tudi možni ultimativno brezobzirni in brutalni obliki. Pa so takšni fenomeni res povezani zgolj z aktualnim trenutkom oziroma s potenciranimi projekcijami za prihodnost? Nikakor ne, z nekaj domišljije bi jih lahko lepo umestili v katerokoli zgodovinsko obdobje. Atenski zakonodajalec Drakon je tako rekoč za vse prestopke, tudi najmanjše, odredil smrtno kazen, v arenah starega Rima bi bili nadvse veseli tovrstnih sugestij o bolj zabavnih peripetijah gladiatorjev, tudi Džingiskan, ki je menda pobil kar štirideset milijonov ljudi oziroma deset odstotkov tedanjega prebivalstva, bi se nedvomno sila zabaval ob tovrstnih krutih igrah.

Enako velja še za vrsto drugih vladarjev in osvajalcev in seveda za vse družbene sisteme doslej. Tudi Stalin bi verjetno z naslado opazoval igre, v katerih bi se odločalo o življenju in smrti in bi bile bolj domiselne in kratkočasne kot strel v tilnik v Lubjanki ali deportacija v gulag. Verjetno tudi Hitler, ki pa je bil ob vsej svoji megalomaniji in zločinski monstruoznosti pravzaprav zgolj brezdušen birokrat, čigar skrajni domet je bila hladna administrativna industrija smrti. Po drugi strani pa je kakšen Pol Pot z izjemno domiselnimi načini mučenja in usmrtitev pravzaprav fikcijo južnokorejske serije še daleč presegel.

Vendar takšna tendencioznost in prilagajanje danes tako modnemu vsesplošnemu kritikastrstvu »kapitalizma«, ki lahko v prihodnosti generira tudi najbolj bizarne ekscese, pravzaprav niti ni poglavitna pomanjkljivost serije. Vsak se pač odloča po svojih preferencah in išče učinkovite strategije za uspeh, ne nazadnje so bile takšne in drugačne igre preživetja že velikokrat izhodišče za filmsko fikcijo. Prav tako v vsesplošni poplavi stereotipov avtorjev ni mogoče obsojati, če so klišejsko kot pervertirane voyeurje v seriji izbrali zdolgočasene bajno bogate Američane – ki jih, kar je pravzaprav največji formalni manko serije, v nasprotju z odličnimi južnokorejskimi igralci očitno odigrajo amaterji. Kot da ni, recimo, po številu milijarderjev Kitajska že prehitela ZDA in kot da bi bili, recimo, azijski (ali pa ruski ali arabski) bogataši kaj manj dovzetni za potencialno morbidno bestialno ekstravaganco. Veliko bolj sporna je izraba obsodbe domnevno kapitalistične brezobzirnosti za zares kapitalističen zaslužek, Južnokorejci in Netflix kot koproducent bodo namreč imeli s serijo zares bajen profit. Stroški produkcije so znašali nekaj čez dvajset milijonov evrov, kot so izračunali analitiki, pa naj bi s predvajanjem prek kabelskih omrežij in pretočnih vsebin zaslužili kar blizu milijarde evrov. Kritika kapitalizma se torej v vseh pogledih splača. Pri nekaterih gre za politične točke, saj ljudje vedno radi prisluhnejo napovedim o nujnih radikalnih spremembah, pa četudi nihče ne ve, kdaj in kako naj bi jih izvedli, drugim gre za akademski prestiž in teoretične diskurze, spet tretji se postavljajo s kulturniškim aktivizmom in tako dokazujejo svojo neizmerno progresivnost, ne manjka pa tudi takšnih, ki s kritiko kapitalizma tudi odlično služijo. Roko na srce, serija je tako neizmerno popularna, ker gre za razkošno produkcijo ter spretno odigrano in režirano napeto avanturo, in ne zato, ker bi razkrivala umazana ozadja tega sveta, to je zgolj pretveza, da pridobi tudi nekakšno širšo družbeno relevantnost. In gledalci računajo zgolj na nekaj kratkočasnih jesenskih večerov, po ogledu pa zagotovo ne bodo prav nič bolj socialno občutljivi, dojemljivi za krivice ter ozaveščeni o realnih in potencialnih stranpoteh sodobne družbe. Squid Game je – nič več in nič manj – vrhunska zabava, ki je produkt filmske industrije, in res ni nobene potrebe, da ji pripišemo kakršne koli druge dimenzije ali da na tej podlagi delamo globokoumne sklepe. Tako kot na področju znanja tudi na področju sočutja in pristne empatije namreč ni nobenih bližnjic, o tem se lahko iz serije naučimo prav toliko kot z igranjem videoiger o zgodovini.

Tako kot na področju znanja tudi na področju sočutja in pristne empatije ni nobenih bližnjic.