Evropa bi morala poslušati Poljsko in baltske države
Annegret Kramp-Karrenbauer Nekdanja obrambna ministrica Nemčije kritično o obdobju, ko bi se lahko pripravili na rusko agresijo
Vodenje nemškega obrambnega ministrstva je sredi julija 2019 prevzela od sedanje predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen, krmilo ministrstva pa je predala naslednici Christine Lambrecht 8. decembra lani. Tako kot celotna Evropa se je tudi nemški obrambni sektor znašel na prelomnici ob spoznanju, vsiljenem z ukrajinsko vojno, da varnost in mir nista samoumevna.
Nekdanja generalna sekretarka nemške krščansko-demokratske unije (CDU) in nekdanja obrambna ministrica Nemčije Annegret Kramp-Karrenbauer je prejšnji teden na kratko obiskala Ljubljano. Komaj je minilo leto dni, odkar je njen položaj zasedla Christine Lambrecht iz vrst zdaj vladajočih socialistov (SDP), že se njen stolček krepko trese med drugim zaradi hudega pomanjkanja streliva in birokratskih zapletov pri dobavah novih oborožitvenih sistemov. Sedanji ministrici težko očitajo odgovornost za varčevalne zablode in skromne zaloge iz preteklih let in zdi se, da se njena predhodnica tega zaveda.
Po dolgem obdobju življenja v prepričanju, da smo varni, je Evropa pahnjena v položaj, ko nas skrbi vojna na našem pragu. Ste Nemci in ali smo Evropejci dojeli, da moramo več vlagati v obrambo?
Ruski napad na Ukrajino je bil za vse nas velik šok in je v Nemčiji odprl oči mnogim. Zdaj je veliko ljudi naklonjenih temu, da dosežemo zastavljeni cilj dveh odstotkov bruto domačega proizvoda za obrambne naložbe. Razumejo, da mora biti vojska veliko bolje opremljena kot doslej. Vlada je napovedala dodatnih sto milijard evrov naložb za vojsko in to je treba izvesti. Ne smemo predolgo čakati, saj moramo še naprej pridobivati podporo za tovrstna prizadevanja.
Veliko poslušamo o ruski hibridni vojni, agresivni propagandni kampanji. Če preletite naslovnice časopisov v Bolgariji, ki je članica Nata, ti zelo spominjajo na reto
Rusija v Ukrajini vodi vojno z orožjem in s psihološkimi sredstvi, veliko pa uporabljajo tudi propagando, zlasti na družbenih omrežjih. Vidimo, da se je Rusija poskušala vmešavati v ameriške volitve. Iz medijskih poročil vemo tudi za primere, ko je poskušala vplivati na domačo politiko drugih držav. Zavedati se moramo, da smo priča konliktu, ki ga Rusija vodi na vseh možnih ravneh. Na to moramo biti pripravljeni, da se lahko ustrezno odzovemo. Vsekakor vidim tak poskus tudi v Nemčiji, in ko govorim s kolegi iz baltskih držav, je jasno, da je takšno vmešavanje zanje resničnost že veliko dlje kot pri nas. Nemci so precej kritični do Rusije in Putinove oblasti. Ljudje v Nemčiji so bili ubiti sredi belega dne, ker so kritizirali Rusijo, in to nam je odprlo oči.
Znašli smo se v položaju, ko nam Poljska in baltske države upravičeno lahko rečejo, »saj smo vam rekli«, ker so nas opozarjali na ravnanje Rusije. Kako s časovne distance gledate na to, da jim nismo prisluhnili?
Glede tega obdobja sem zelo samokritična. Do leta 2014 smo v Evropi in še posebno v Nemčiji verjeli, da bo mir večen. Potem se je zgodil napad na polotok Krim in začeli smo spreminjati naš način delovanja, tudi v zvezi z Natom. Vendar moramo odkrito povedati, da tega nismo storili dovolj hitro, odločno in s sredstvi, ki bi lahko preprečila nadaljnjo agresijo. Zato ruski napad ni del nove realnosti. Države v regiji, Poljska in baltske države so razmere razumele precej bolje. Morali bi jih poslušati.
Nemčiji se pogosto očita pretirano ugajanje Rusiji, Je ta kritika upravičena?
appeasement
policy.
Ugajanje je zgodovinski izraz in se nanaša na obdobje Hitlerjeve Nemčije. Sama bi bila previdna pri primerjavi tovrstnih izrazov s trenutnimi dogodki. Po napadu na Krim je Angela Merkel uporabila vse diplomatske kanale in sredstva za preprečevanje stopnjevanja konlikta. Obenem nam v nemški državi in Natu ni uspelo okrepiti naše vojaške moči in odvračalne sile tako, da bi preprečili Putinov napad. Tu si kot država in zavezništvo zaslužimo kritiko, tega se moramo zavedati.
Spomnim se, kako je Donald Trump grozil, da bodo ZDA umaknile svoje sile in orožje iz Evrope in bo Evropa tako spoznala, da mora začeti več vlagati v svoje obrambne zmogljivosti. Takrat se je to zdelo smešno; ali je imel Trump v kritiki naše pripravljenosti prav?
Celotna struktura Nata je vedno slonela na čezatlantski povezavi z Združenimi državami Amerike, z njihovimi zmožnostmi na eni strani in z Evropo na drugi. V Uniji smo razpravljali o tem, ali je zavezništvo še vedno dovolj močno in ali Evropejci prispevamo dovolj. Vojna v Ukrajini je privedla do tega, da so članice Nata strnile vrste in ZDA tesneje sodelujejo z Evropo. Če pa pogledamo vse izzive prihodnosti, moramo Evropejci prispevati več. Zelo sem hvaležna, da je Bidnova administracija v Natu tako zanesljiva in da podpira Ukrajino. Trumpov čas je bil uporaben, saj nas je naučil, da to ni samoumevno.
Če ne bi bilo pomoči ZDA, kako menite, da bi bila videti vojna v Ukrajini?
Zagotovo veliko slabše za Ukrajino, o tem ni dvoma.
Veliko se pogovarjamo o preteklosti, toda v prihodnosti, ko vojne več ne bo, bo Rusija, takšna ali drugačna, ostala tu, kjer je, naša soseda. Kako bomo zacelili rane v naših odnosih?
Najbolj pomembno v tem trenutku je, da Ukrajina zmaga v vojni in da najdemo rešitev v skladu s pogoji Ukrajine. Putinu ne smemo dovoliti, da bi verjel, da je bil uspešen. Skrbi me, da bi ga sicer spodbudilo in bi poskusil znova proti komu drugemu. Obenem sem prepričana, da moramo premisliti o tem, kako ponovno opredeliti odnose z Rusijo. Putin večkrat grozi s taktičnim jedrskim orožjem. Zato se moramo prepričati, da to orožje ne bo več grožnja. Evropejci moramo podpreti Putinove nasprotnike in zainteresirani smo, da se konča naša energetska odvisnost od Rusije.
Gospodarstvo je glavno lepilo Evropske unije, nemška industrija je motor gospodarstva v EU, ki pa ga v veliki meri poganja poceni ruska energija. Je bilo tako težko predvideti, da bodo Rusi nekoč to odvisnost prepoznali kot orožje? Ali bo Unija preživela radikalen preobrat v virih in predvsem v ceni energije?
Res, Evropo povezujejo skupni ekonomski interesi, vendar nas povezujejo tudi skupne vrednote. Ena od njih je, da nihče ne sme posegati ali pod vprašaj postavljati nacionalne suverenosti druge države. To je naš interes pri konliktu v Ukrajini. Seveda je del zgodovinske resnice tudi to, da smo v najhujšem času hladne vojne z Rusijo ohranjali gospodarske stike na energetskem področju. V Nemčiji smo namreč ugotovili, da nismo dovolj resno jemali opozoril o pretirani energetski odvisnosti od Rusije, in to je bila napaka. Iz tega se moramo nekaj naučiti, čeprav to pomeni pridobivanje dražje energije iz drugih držav, vsaj za prehodno obdobje.
Kaj še lahko storimo, da se vojna v Ukrajini konča? Smo se kot Nato pripravljeni dejavno vplesti vanjo, torej z vojaki na terenu?
Nato je jasno odločil, da tega nočemo. To je prava odločitev. Po drugi strani pa moramo storiti vse, da podpremo Ukrajino in njihovo vojsko, da se lahko brani. To pomeni, da jim moramo zagotoviti vse, kar potrebujejo: tanke, brezpilotne letalnike, zračno obrambo. Obenem moramo storiti vse, da bo Rusija težje inancirala vojno.
Zdi se, da menite, da Nato ni dovolj pripravljen za takšno vojno?
Vprašanje je, ali naj to postane vojna proti Natu in s tem morebitna nova svetovna vojna. Tega nihče noče.
Beremo analize o velikanskem skoku povpraševanja po orožju, na nove tanke in helikopterje se zelo dolgo čaka. Kdaj nam bo zmanjkalo orožja?
Odvisno od tega, ali lahko dovolj hitro prilagodimo proizvodnjo v obdobju miru tako, da bo primerna za proizvodnjo v času vojne.
Sedanja slovenska vlada je odpovedala pogodbo za nakup nemških oklepnikov boxer. Ali se vam zdi realistično, da bi takšna odpoved lahko ogrozila odnose med Nemčijo in Slovenijo?
Odločitev o umiku iz tega posla je bila politična odločitev Slovenije in ni primerno, da komentiram politične odločitve vaše vlade. Lahko pa rečem, da boxerja številne vojske zelo cenijo kot ustrezno sredstvo za zaščito življenja vojakov na bojišču. Kot partnerji v Evropi bomo vedno morali biti pripravljeni razpravljati o tako težkih odločitvah. Slovenija je bila za Nemčijo vedno pomembna partnerica in tako bo zagotovo ostalo tudi v prihodnosti.
Če Slovenija ne kupi teh oklepnikov, jih bo nemška obrambna industrija v sedanjih tržnih razmerah zlahka prodala. Kje je tu škoda za vašo industrijo?
Opozoril o pretirani energetski odvisnosti od Rusije nismo jemali dovolj resno in to je bila napaka.
Vedno je težko, če se pogodbe ne spoštujejo. Potrebe Slovenske vojske, ki bi jih rešili z nabavo boxerjev, kljub temu ostajajo, četudi je bila zdaj sprejeta drugačna odločitev.