Delo (Slovenia)

Travis Bickle gre v Šiško

Svetloba, ki v teh dneh še močneje sveti, osvetljuje uboščino duha. Duhovna uboščina pa je v resnici temeljna plošča občutja revščine, pomanjkanj­a in deicitov vseh vrst.

-

corsesejev Travis Bickle se je v Taksistu zahvalil bogu za dež, ker spere svinjarijo z mestnih pločnikov. Če bi vozil taksi po adventno spimpani Šiški, bi se bogu bržkone zahvalil za vse luči, ki v času božiča tako lepo osvetlijo mrakobne plitvine duha časa.

V Šiški se nam pred očmi v pornografs­kem tempu ejakulacij betona rola fantastičn­i ilm, ki dosega in v marsičem presega realnost poznega kapitalizm­a. Najprej se nam je zasmejal v brk nov nakupovaln­i polis, ki mu rečejo aleja. Rekla nam je: »Drage meščanke in meščani, čeprav imamo rekordno število nakupovaln­ih kvadratov per capita in me v resnici ne potrebujet­e, sem vzniknila, da vas jebem v glavo.« Le pljunek stran se pne v nebo nova palača, ki svojo erekcijo upravičuje s populistič­no puhlico svetega Zorana delavca: mora pač (po)stati inu obstati, ker gre za največjega stavbnega tiča v Ljubljani. Pa še zlat je, da ne bi kdo slučajno podvomil o njegovi vrednosti. Da so inančni tokovi betona povezani s plemičem banan, ki mu na vsake kvatre – seveda po krivem in po nesreči – na paleti tropskih sadežev najdejo še razsuti tovor belega njuhanca, je le slogovni okras, ki zgodbo sodobne Šiške, ki v resnici le caplja za sodobnim svetom, dela bolj ilmsko.

Pasivni opazovalec razvoja sveta in Šiške bi tak dogodek ocenil kot normalen. Dogaja se povsod, zakaj se ne bi v Šiški. Ako pa se po Šiški blodeča duša po nepotrebne­m odloči za samodialog in se vpraša, kakšen je smisel brizganja tisočev kubikov betona v namen, ki mu je priča, zlata realnost postane nevzdržna, odnos med ščepcem gospodarje­v in nepregledn­o maso teh, ki ji gospodje gospodujej­o, pa boleče transparen­ten ... Tega, čemur smo priča, si namreč ni izmislila skupnost, niti ji obstoječe ne služi.

Kako pa sploh pride do nesmiselni­h objektov gnile vsebine in zlatega poprha? Kako iz ravnega polja Šiške zrase zlati tič, ki bo z neusahljiv­o človeško željo po novem oplajal maternico tržnega gospodarst­va v parterju?

V začetku je bila beseda, pred besedo pa ideja. Zamisel, ki je v Šiški sprostila tokove silnih energij. Samo predstavlj­ajte si to orjaško mašinerijo, to voljo, to energijo, te kalorije ... Toda kje je sam izvir?

Najprej seveda pridejo interesi, ki niso naši, s projekti, ki ne bodo v naši službi. Nato so na vrsti oblasti, ki več kot očitno niso ne naše ne v naši službi, saj interese, ki niso naši, vedno znova legalizira­jo in legitimira­jo. Sledi

Sfaraonska faza, ko osovraženi revni moški z juga in vzhoda, ki za bedno mezdo izkopljejo vse te ogromne gradbene jame, namestijo opažne plošče ter armature in v skelete izbrizgajo beton, ki zdaj tvori prostore, ki svoj smisel šele čakajo. Medtem ko čakajo, je smisel že na poti. Beton se še posušil ni dobro, ko je v neki azijski švicfabrik­i delavka tretje izmene na grd čevelj prilepila slab podplat, katerega namen je, da do marca odpade, saj pride aprila nov val hitre mode. Grdi plastični čevelj potuje, da ne zamudi trenutka, ko si ga še kdo želi. Za drobiž preživetja ga brez spanca vozi dvajsetlet­nik iz Varne – le še eno živo bitje iz neskončne verige tovornjako­v, ki noč in dan ostajajo na desnem pasu vseh avtocest sveta. Šolen smisla v Šiški prestreže utrujena prodajalka, ki še nikdar v življenju ni zaslužila dovolj, da ji ne bi bilo treba izrezovati kuponov, in ga položi na prodajno polico ene izmed desetih trgovin, ki v isti stavbi prodajajo slabo obutev. Oseba, ki bo prišla ponj, je že na poti. Še malo, pa bo objekt smisla njen. Prihaja iz sosednje stavbe, iz človeškega mravljišča, kamor so interesi gosposke z idejami in župani v žepih naselili kolonije somišljeni­kov, ki verjamejo, da je smisel življenja v predragi spalnici, iz katere se lahko sprehodiš po enajste nove čevlje letos.

Ali bitje iz sosednjega bloka potrebuje še enajsti par grdih plastičnih čevljev v tem letu? Popolnoma jasno je, da potreba ni motiv te osebe. Ko stopi v imitacijo semiša, okoli katere so marketinga­rji spletli mit, da gre za ugledno blagovno znamko, jo preplavi občutek, da je korak bližje vrhu. Dejansko vstopi v občutje instagrami­čnega blišča. Debel, slabo prilepljen plastični podplat jo v duhu privzdigne štiri centimetre višje k tistim, ki so si celo zgodbo izmislili in od nje dejansko proitirajo. Toda bitje, ki želi imitirati ekipo, ki si je biznis izmislila, ekipe nikoli ne bo doseglo. Še več, ekipa se mu smeji v brk, saj ve, da je njihov plan realiziran. Bitje, ki je pravkar obulo enajste bedne čevlje letos, si bo kmalu zaželelo dvanajsti par.

Svetloba, ki v teh dneh še močneje sveti v teh prostorih, osvetljuje uboščino duha. Duhovna uboščina pa je v resnici temeljna plošča občutja revščine, pomanjkanj­a in deicitov vseh vrst, ta čutenja poganjajo vse šišenske orgije tega sveta. Toda povsem na koncu je – tako kot pri čevljih – izbira zgolj in samo naša.

Županu, trgovcem in betonerjem pa hvala za luč!

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

 ?? ??
 ?? ??

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia