S slikarskim čopičem nad demenco
Umetnostna terapija Umetnost nam bogati življenje, tudi če imamo demenco Živa Rogelj Vito Alfarano
»Upam, da nam bo tudi pri nas uspelo pri obvladovanju demence doseči tako močno sodelovanje različnih partnerjev, kot ga imate v Sloveniji,« je minuli teden poudarila Latvijka M ara Žeikare, udeleženka mednarodnega projekta Umetnost vs. demenca – umetnostna terapija kot empatično orodje pri krepitvi in vzdrževanju kognitivnih, izičnih in socialnih veščin oseb z demenco. Projekt je pokazal, da imamo v Sloveniji celo vrsto primerov odlične prakse.
• V projektu so sodelovali predstavniki Grčije, Italije, Latvije in Slovenije.
• Iskali so primere dobre prakse v obvladovanju demence z umetnostno terapijo.
Po letu in pol se je v Ljubljani končal mednarodni projekt, v katerem so iskali primere dobre prakse v obvladovanju demence z umetnostno terapijo v Grčiji, Italiji, Latviji in Sloveniji. Našo državo so zastopali Center aktivnosti Fužine, ki deluje v okviru tamkajšnjega doma starejših občanov, Narodna galerija in združenje Spominčica – Alzheimer Slovenija. Projekt je bil namenjen spoznavanju različnih pristopov, izmenjavi dobrih praks in svetovanju pri delu z osebami z demenco, kjer lahko umetnostna terapija kot empatično orodje krepi in vzdržuje kognitivne, izične in socialne veščine obolelih.
Ne le glasba in ples
»Pri delu z osebami z demenco se med različnimi zvrstmi umetnosti velikokrat poudarjata glasba in ples, a enako pomembna sta likovna umetnost in likovno ustvarjanje,« pravi Monika Šparl iz Doma starejših občanov Fužine, kjer že 13 let deluje center aktivnosti (CAF). Njihov obsežni program, ki so ga tudi konkretno predstavili udeležencem projekta, ni namenjen le stanovalcem doma, ampak tudi okoliškim starejšim prebivalcem, ki z različnimi dejavnostmi centra aktivno in ustvarjalno preživljajo prosti čas ter čim dlje ohranjajo samostojnost v domačem okolju.
Tako se odloži čas, ko potrebujejo organizirano pomoč na domu in vključitev v institucionalno varstvo. Program vsaj delno razbremeni tudi svojce in službe, ki zagotavljajo pomoč na domu in institucionalno varstvo. »Program je namenjen vsem, ki želijo z lastno aktivnostjo poskrbeti za svoje psihoizično počutje in tako pripomoči k bolj kakovostnemu življenju ter bogatenju ustvarjalnih življenjskih moči v obdobju po upokojitvi,« pravi Monika Šparl.
Med raznolikimi dejavnostmi – CAF ima neverjetnih 700 članov – trenutno izvajajo 21 oblik vadbe, 16 oblik izobraževanja, sedem kulturnih in družabnih dejavnosti, štiri oblike medgeneracijskega povezovanja in 12 oblik dejavnosti umetniškega izražanja in ročnih spretnosti. Te zajemajo različne dejavnosti, od slikarskega tečaja, kaligraije, tečaja oblikovanja gline do delavnic sodobnega umetniškega izražanja. Spadajo v polje likovne terapije, pri kateri je v prvi vrsti pomembno sproščanje, izdelek pa je drugotnega pomena oziroma je lahko sredstvo komunikacije.
Umetnost nas pomirja
Monika Šparl, ki je prepričana, da na kulturi svet stoji, razloži: »Človek je psihično in socialno bitje, a je vsak zgodba zase, vsi smo drugačni. Toda ne glede na to, koliko let imamo, običajno z veseljem sprejmemo umetnost, saj nas pomirja, pripelje nas v globoko stanje sproščenosti, ki je kot meditacija.«
»Ne samo umetniško ustvarjanje, tudi gledanje umetnin dokazano ugodno vpliva na osebe z demenco, saj aktivira drug del možganov od tistega, ki ga uporabljamo za govor,« pravi Živa Rogelj, vodja izobraževanja in animacije v Narodni galeriji. »Z umetnostjo se lahko človek umiri in ublaži negativna čustva, lažje izrazi občutja, zmanjšuje se tesnoba in krepi samozavest. To pa je pri demenci, ki poškoduje možgane in, kot pravi dr. Zvezdan Pirtošek, 'neusmiljeno razgrajuje misel, topi čustvo in upočasnjuje gib', velikega pomena.«
Zato so v Narodni galeriji razvili prilagojene ustvarjalne delavnice, vodstva in likovne namige za ustvarjanje doma. Izkušnje so zelo dobre, pravi sogovornica: »Udeleženci ustvarjalnih delavnic se globoko osredotočijo na postavljene naloge in postanejo bolj čuječi, hkrati pa pozabijo na bolečine in nelagodje, ustvarjanje obenem krepi tudi inomotorične spretnosti.« Pri tem ni pomemben končni rezultat, ampak proces, saj je pri nevrodegenerativnih boleznih značilno, da spremembe v možganih spremenijo bolnikov pogled na svet, kar se kaže tudi v njegovih delih. S postopnim nevrološkim propadanjem usiha človekova ustvarjalnost, tako da oseba z demenco na začetku še izbira pestre barve in zapolni prostor, kjer slika, z napredovanjem bolezni pa se nabor barv omeji, risba postaja fragmentarna.
Tujim partnerjem projekta so predstavili tudi vodstva, ki jih pripravljajo za osebe z demenco. »V našem primeru osebam z zmanjšano kognitivno sposobnostjo na ogledu stalne zbirke predstavimo le tri do pet umetnin, in sicer z motivi, ki jih pritegnejo,« pojasnjuje Živa Rogelj. Pri vsakem delu postojijo deset minut, udeležence vključujejo v pogovor in s stimuliranjem čutnih zaznav poskušajo spodbuditi spomine, tako da bi bilo razumevanje umetniškega dela z multisenzornim pristopom bolj doživeto in razumljivo. Vodstvu, ki ne sme trajati več kot 30 minut, sledi ustvarjalna delavnica, s katero spodbujajo inomotorične spretnosti in ki ustvarja dodaten občutek ugodja ob delu.
Skrb za svojce oseb z demenco
Za sodelujoče v projektu je bilo zelo zanimivo tudi, koliko pozornosti pri nas namenjamo ljudem, ki skrbijo za obolele. Nikoleta Geronikola je povedala, da v Grčiji namenjajo precej pozornosti osebam z demenco, tisti, ki zanje skrbijo, pa so prezrti. Med obiskom v Slovenji je spoznala, da je še kako pomembna tudi skrb za te ljudi.
V Narodni galeriji, na primer, ki je postala prva do demence prijazna točka med muzejskimi ustanovami, vzpostavljajo platformo za izmenjavo koristnih informacij in izkušenj, z različnimi dogodki ozaveščajo o demenci in načrtno vključujejo dejavnosti, s katerimi zmanjšujejo socialno izključenost tako obolelih za demenco kot njihovih svojcev. »S pridobitvijo tega naziva smo se zavezali, da bomo spodbujali samostojnost oseb z demenco in ohranjanje njihovega dostojanstva oziroma da bomo pripomogli k družbi, prijazni do demence,« pravi Živa Rogelj.
Tujci so za primer dobre prakse označili tudi naše široko zastavljeno sodelovanje pri obvladovanju demence, kjer so povezani ustanove in strokovnjaki, ki skupaj premikajo meje mogočega. Navdušil jih je vodilni slovenski nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, ki je v Narodni galeriji poskrbel za posebna vodstva po stalni zbirki in s tem opozarjal na eno največjih zdravstvenih, socialnih in inančnih težav sodobne družbe – demenco in posledice zmanjšanih kognitivnih sposobnosti.
»V Sloveniji smo v zadnjih dvajsetih letih naredili kar nekaj pomembnih korakov naprej in lahko pokažemo primere dobre prakse pri obvladovanju demence, tako da se lahko drugi učijo od nas,« pravi Štefanija L. Zlobec, predsednica združenja Spominčica. Ali, kot je našo prakso povzela ena od udeleženk: »Preseneča me integracija oseb z demenco, ki sem jo videla v Cafu, prav tako profesionalnost osebja, ki dela z njimi, visoka motivacija in veliko srčnosti. Res ste odličen primer dobre prakse.« Vito Alfarano pa je z mislijo, da bi moral pri nas preživeti ne dva dni, ampak dva tedna, dejal: »Zavidam vam, kar imate, ker bi si to želel tudi v Italiji. Ampak če je možno v Sloveniji, je možno tudi pri nas.«
• Ugotovili so, da jih je pri nas cela vrsta.
Ne samo umetniško ustvarjanje, tudi gledanje umetnin dokazano ugodno vpliva na osebe z demenco, saj aktivira drug del možganov od tistega, ki ga uporabljamo za govor.
Zavidam vam, kar imate, ker bi si to želel tudi v Italiji. Ampak če je možno v Sloveniji, je možno tudi pri nas.