Zmagovalni Trikotnik žalosti
Idejo za je dobil pred osmimi leti, ko je v Los Angelesu spoznal svojo bodočo ženo, modno fotograinjo. lavna zvezda na 35. podelitvi evropskih ilmskih nagrad je bil švedski režiser ki je slavil z družbenokritično satiro Trikotnik žalosti. Ta je obveljal za najboljši ilm, pripadle pa so mu še nagrade za režijo, scenarij in najboljšega igralca (Zlatko Burić).
Östlund, robustni pustolovec švedskega ilma, kot so ga označili v Guardianu, je odraščal v stiku z naravo na švedskem otoku Styrsö. Kot strasten smučar si je denar začel služiti s kratkimi dokumentarnimi smučarskimi ilmi in kmalu pobirati nagrade. Velja za enega najbolj drznih skandinavskih ilmskih ustvarjalcev novega tisočletja in raziskovalca človeške narave, ki jo razgalja s kruto satiro. Po celovečernem prvencu Kitarski mongoloid (2004), za katerega je dobil nagrado združenja Fipresci v Moskvi, je nizal nagrade še z naslovi Nenamerno (2008), Incident pred banko (2009) in Igra (2011).
GRuben Östlund,
Mednarodni preboj mu je uspel leta 2014, ko je v canskem sklopu Posebni pogled osvojil veliko nagrado žirije za Višjo silo (2014), psihološko zgodbo o družini na smučarskih počitnicah, ki jo pretrese nepričakovani dogodek. Za naslednji ilm Kvadrat (2017), ki ga je postavil v svet sodobne umetnosti, je v Cannesu prejel svojo prvo zlato palmo, ki ji je sledila tudi nominacija za oskarja. S Trikotnikom žalosti, ki je njegov prvi ilm v angleškem jeziku, je vstopil na razkošno križarko, razgalil svet kapitalizma, lepote in mode in v Cannesu v drugo prepričal žirijo, da mu je podelila zlato palmo. Kot je zapisala Tina Lešničar v Delu, je » Trikotnik žalosti kritika korporativne kulture, hipokrizije družbenih medijev, razredne družbe, iktivne enakopravnosti spolov in norm, pa tudi površinske ter lažno ozaveščene modne industrije«. Za revijo Vanity Fair je dejal, da je med zaključevanjem Trikotnika žalosti spoznal, da je po Višji sili in Kvadratu dokončal trilogijo o tem, kako biti moški v današnjem času pod težo pričakovanj družbe.
Idejo za Trikotnik žalosti (izraz naj bi, kot je sam dejal, v »modnem svetu pomenil gube med obrvmi, ki jih lahko izravnamo z botoksom«) je dobil pred osmimi leti, ko je v Los Angelesu spoznal svojo ženo, modno fotograinjo. »Začela me je zanimati modna industrija od znotraj, ker v njej pri obsedenosti z lepoto govorimo tudi o hierarhijah,« je dejal za Vanity Fair. Sam pravi, da je v ilmsko ikcijo vstopil po naključju – od nekdaj ga je vznemirjalo obnašanje ljudi, kako se odzovejo na krizo, kako se spopadajo z družbo, okoljem. Östlundove like v dobrem in slabem določajo odločitve v delčku sekunde. V bistvu, pravi, »vsi moji ilmi govorijo o ljudeh, ki se skušajo izogniti temu, da bi izgubili svoj obraz«.