Odpadni tekstil je težava, a obstaja izjema
Več kot dve tretjini oblačil je iz plastike, so nizkocenovna in nekakovostna, predelave pa praktično ni
Tekstilna industrija je z negativnimi vplivi na okolje pri proizvodnji, uporabi in odlaganju tekstilnih odpadkov po nekaterih podatkih druga največja onesnaževalka sveta. Že leta 2020 so iz fosilnih goriv proizvedli skoraj 60 milijonov ton vlaken, največ poliestra. Rešitev je v ponovni rabi, ki je zaradi cenenih oblačil omejena, in v predelavi v nove izdelke, česar so se dejavno lotili na Vrhniki. »Eno je, da lahko čim bolj ozaveščamo, drugo pa je, da podaljšamo rabo oblačil. Lahko jih damo v zabojnik, ki potem potuje po vsem svetu in na koncu pristane v manj razvitih državah. Še ena možnost pa je, da iz tekstila, ki ni več v uporabi, naredimo uporabne izdelke. Cilj našega centra ponovne uporabe je, da čim več poslovnih subjektov – sodelujemo s Hoferjem, Petrolom, A1, ministrstvom za okolje – vključimo v projekte, v katerih njihove službene obleke, ki bi jih zavrgli, spremenimo v uporabne izdelke,« pravi direktor Komunalnega podjetja Vrhnika Gregor Klemenčič.
Tako iz uniform delajo peresnice, tudi žogice za sproščanje, napolnjene s sivko in rižem. Iz drugih materialov nastajajo še druge stvari. Kravate lahko postanejo preobleka taburejev, varnostni pasovi avtomobilov lahko postanejo zelo trpežne torbice za računalnike, dresi skakalcev torbice za kolesa, nepremočljive torbice nastanejo tudi iz varnostnih mehov. »Naš cilj je, da čim bolj podaljšamo življenjski krog tega tekstila. Sicer mi to poskušamo delati z vsem spektrom odpadkov, kolesi, keramiko in drugim. To, kar za nekoga ni več uporabno, spremenimo v nekaj uporabnega za koga drugega. Izdelke prodajamo v naši poslovalnici v središču Vrhnike,« pojasni Klemenčič.
Dodaja, da se velikokrat zgodi, da podjetja, ki gredo v stečaj, začelo se je z usnjarskim podjetjem, pustijo ogromno materiala, ki je odpadek. »To odkupimo za minimalno vsoto in naredimo nove izdelke. Naš namen je, da naredimo dobre, sodobne izdelke, da ne pristanejo takoj nazaj v zabojniku. Tako ne bi dosegli nič,« opozarja Klemenčič.
Brez težav seveda ne gre. »V Sloveniji smo bolj papeški od papeža in si delamo sive lase, kjer si nam jih ne bi bilo treba. Zakaj potrebujemo certiikat za tako torbico ali celo za antistresno žogico? Dvomim, da imajo vsi izdelki, ki jih dobimo na trg, take certiikate, posebej zdaj, ko vse prihaja iz Kitajske,« pravi Klemenčič, ki meni, da s takimi primeri dobrih praks spodbudijo ljudi, da pomislijo, kaj in kdaj postane odpadek. »Pa da se vprašajo, ali je res treba v trgovino po tisto cunjo, ali je tisto, kar imajo, še uporabno. Vabimo tudi
17.000
ton tekstila na leto zavržemo v Sloveniji, količine naraščajo
h kupovanju stvari iz druge roke. Premik v glavi je daleč največji družbeni problem,« meni direktor podjetja, ki je pred desetletji ostalo brez odlagališča odpadkov in zdaj dosega zavidljivo stopnjo ločenega zbiranja odpadkov, dobrih 80 odstotkov.
Težava so tudi sušilni stroji
Tekstil je med največjimi onesnaževalci. Ne le poraba fosilnih goriv, problematično je tudi izločanje mikroplastike, saj so prav mikrovlakna njena najpogostejša oblika. Ta imajo velik vpliv na akutno in kronično vnetje dihal. Eno oblačilo pri pranju lahko izloči več kot 1900 mikrovlaken, še posebej potratna je uporaba sušilnih strojev, saj vsak od njih na leto v ozračje izpusti do 120 milijonov mikrovlaken.
»Tekstilni odpadki so poleg elektronskih najhitreje rastoča vrsta odpadkov, ki pa se jih kot družba lotevamo najpočasneje. Prvi korak v pravo smer je obvezno ločeno zbiranje, ki ga morajo države članice EU vzpostaviti do 2025. Trenutno se na globalni ravni reciklira manj kot odstotek tekstilnih odpadkov. Obvezno ločeno zbiranje bi povečalo količino in kakovost vhodnih materialov, kar bi lahko spodbudilo nujne inovacije na področju reciklaže,« pravi Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja. Delež prodaje rabljenih oblačil v primerjavi z nakupom novih je tako v letu 2019 znašal le 0,62 odstotka, še nižji pa je delež izposoje oblačil.
Tekstilna industrija ima velik vpliv na rabo tal, onesnaževanje vode in emisije toplogrednih plinov. V zadnjem desetletju se je cena oblačil glede na inlacijo znižala, zato Evropejci kupujemo več oblačil, hkrati pa se vsak kos uporablja manj časa. V Sloveniji na leto zavržemo kar 17.000 ton odpadnega tekstila. Večina odpadnega tekstila, ki ga proizvedemo Evropejci, kar 87 odstotkov, konča v sežigalnicah ali na odlagališčih. Globalna tekstilna industrija na leto proizvede 150 milijard kosov oblačil in s tem povzroči 93 milijonov ton odpadkov, pa pravijo v Zbornici komunalnega gospodarstva.
Dvomim, da imajo vsi izdelki, ki jih dobimo na trg, certiikate, posebej zdaj, ko vse prihaja iz Kitajske.