Litva kot preizkus odnosov med EU in Kitajsko
Trgovina Članice EU, ne glede na to, ali gre za majhne ali velike države, bi se morale čim prej rešiti odvisnosti od Kitajske
Odnosi med Evropsko unijo in Kitajsko so skorajda v prostem padu, največje evropske gospodarske sile pa še vedno ne vedo, kako bodo delovale brez velikega kitajskega trga. Medtem ko se članice EU letos s posebno pozornostjo pripravljajo na vrhunsko srečanje z Aseanom (Zvezo držav Jugovzhodne Azije), ki bo potekalo jutri, je vsem jasno, da bo težko najti enotno alternativo za Kitajsko. Pa vendar je kitajski odnos do ene od članic EU dokaz, da je to alternativo preprosto treba poiskati.
Kitajski odnos do Litve se je v zadnjem letu spremenil v znamenje za preplah za vse, tako da se je EU prejšnji teden odločila, da bo proti Kitajski vložila tožbo pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), pri čemer trdi, da je bila mala baltska država kaznovana zaradi političnih motivov, za katere na svobodnem trgu ne bi smelo biti prostora.
Potem ko je vodstvo v Vilniusu lani izkazalo podporo Tajvanu, s tem, ko je odobrilo odprtje »tajvanskega predstavništva« in hkrati sklenilo, da bo v Tajpeju odprlo svoje predstavništvo, so začele kitajske družbe zavračati litovske izdelke, ki so jih sicer uvažale iz te države. Kitajska stran je to pojasnila z bojaznijo njenih podjetnikov spričo nestabilnosti v odnosih z litovskimi partnerji, EU pa trdi, da gre za kazen. Dvostranska blagovna izmenjava se je letos zmanjšala za 80 odstotkov in evropski funkcionarji so prepričani, da je to posledica diskriminacijskih in kazenskih ukrepov, tako da pričakujejo posredovanje WTO.
Kitajsko ministrstvo za trgovino je izrazilo obžalovanje zaradi te evropske poteze in ob tem v svoji izjavi napovedalo, da »bodo odločno ščitili svoje zakonite pravice in interese«. Ker vodstvo v Pekingu ni nikoli jasno vzpostavilo meje med politizacijo trgovine in komercializacijo političnih odnosov, je več kot jasno tudi to, da bo imela WTO precejšnje težave pri ugotavljanju, koliko je »tajvansko predstavništvo« v Vilniusu organsko povezano z dejstvom, da dvostranski odnosi med Kitajsko in Litvo dobesedno odmirajo.
Tudi nekatere druge članice EU so Tajvanu na svojih tleh dopustile odprtje predstavništev za trgovinsko in kulturno izmenjavo, kar so dejansko veleposlaništva nepriznane Republike Kitajske (kot se uradno imenuje Tajvan), vendar je v njihovem nazivu praviloma pisalo »Tajpej«, s čimer so se izognili kršenju načela »ene Kitajske« in izzivanju vodstva v Pekingu, ki ima Tajvan za svoje ozemlje. Potem ko je Litva prestopila to rdečo črto, je Kitajska umaknila svojega veleposlanika iz Vilniusa, hkrati pa litovskega izgnala iz Pekinga. Baltska država je na to odgovorila s popolnim zaprtjem veleposlaništva.
A morda je bil najhujši greh litovske vlade kljub vsemu to, da se je umaknila iz foruma »16 + 1«, katerega članice so države srednje in jugovzhodne Evrope ter Kitajska. Vodstvo v Vilniusu je s tem povzročilo začetek razpadanja foruma, tako da je »pobuda«, ki jo je Peking leta 2012 sprožil pod formulo »win-win« oziroma »obojestranske zmage«, trenutno v fazi odmiranja. Uradno sta se iz nje umaknili še Latvija in Estonija, Češka pa je napovedala, da bo razmislila o tem, ali je zanjo koristno ostati v tej igri, kjer se praviloma vse konča z velikimi kitajskimi obljubami, skromnimi realizacijami in povečanjem dolžniške odvisnosti evropskih držav od Kitajske. Sestanka med voditelji vlad oziroma držav evropskih članic tega foruma in kitajskim premierom letos ni bilo, kljub poskusom Kitajske, da bi si povrnila zaupanje evropskih partnerjev s tem, ko je lansko vrhunsko srečanje dvignila na višjo raven. Čeprav je zaradi pandemije potekalo po spletu, mu je na kitajski strani predsedoval predsednik Xi Jinping osebno, kar je bilo znamenje, da gre za izredno pomembno srečanje, in sporočilo kontinuitete, ki presega premiera Li Keqianga, ki bo marca prihodnje leto končal svojo politično kariero.
Udarci malih držav
A to, kar Kitajska najbolj zameri Litvi, je nekaj povsem drugega. Čeprav azijska sila vztrajno ponavlja mantro, da se »države ne delijo na velike in majhne«, jih ona razvršča prav po tem načelu, pri tem pa dobesedno ne prenese udarcev, ki ji jih zadajo tiste male. Še zlasti takrat, kadar ti udarci pritegnejo pozornost preostalih. Ko je Litva postala zgled drugim, ki tokrat ni pozival k večji ponižnosti do Kitajske, temveč (ravno obratno) k veliki previdnosti in potrebni distanci med Vilniusom in Pekingom, je komajda preostalo kaj drugega kot množica nizkih udarcev, kot je prepoved ladjam v kitajskih pristaniščih, da bi iztovorile litovsko blago – preprosto zato, ker Litve ni bilo več v banki podatkov kitajske carine. Poleg tega je kitajsko zunanje ministrstvo od vseh diplomatov in uslužbencev litovskega veleposlaništva v Pekingu zahtevalo, naj vrnejo svoje kitajske izkaznice, tako da so vsi – z otroki vred – nenadoma ostali brez pravno priznanega statusa na Kitajskem. Posamezni diplomati so se upravičeno zbali celo za svoje življenje, je trdila veleposlanica Diana Mickevičienė, ki so jo izgnali iz kitajskega glavnega mesta.
A s tem zgodbe še ni konec. Potem ko je Kitajska ustavila izvoz določenih komponent nekaterim tovarnam v Litvi, so nemške družbe, ki imajo v tej državi velike obrate, od vodstva v Vilniusu zahtevale, naj popusti. In litovsko politično pa tudi akademsko prizorišče se je razdelilo na tiste, ki so se zavzemali za vztrajanje pri odločnem stališču, in tiste druge, ki so se spraševali, ali bo EU podpirala
Litvo vse do konca spora, in kako ob vsem tem pojasniti dejstvo, da je litovski izvoz v Kitajsko na ravni od 15 do 20 odstotkov nedavnega izvoza, da pa se je hkrati bistveno povečal uvoz iz te države ter s tem odvisnost od Kitajske.
Tožba, ki jo je EU vložila pri WTO, lahko prinese Litvi malce samozavesti v dolgem obračunu med Davidom in Goljatom. EU je pravzaprav vložila dve tožbi, pri čemer se druga nanaša na kitajsko zavračanje predloga, da se na nekitajskih sodiščih zaščiti intelektualna lastnina evropskih družb, ki imajo patente za določene visoke tehnologije, vgrajene v izdelke, ki se izvažajo na Kitajsko.
V Pekingu jemljejo takšne obtožbe zelo resno, in to predvsem zaradi lastnega ugleda. Kitajci se dobro zavedajo, da bi ustanovitev posebnega telesa, ki bi se ukvarjalo s tožbami, zahtevala dolge mesece ali celo leta trdega dela. A dejstvo, da so bile tožbe vložene, odpira prostor za zastavljanje številnih drugih vprašanj o zanesljivosti Kitajske kot partnerice. Zlasti »strateške partnerice«, kot je opredeljen odnos med azijsko silo in EU.
• EU proti Kitajski vložila tožbo pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO).
• Litva postala zgled neponižnosti do Kitajske.
• Jutri začetek vrha EU – Asean.