Strastni pripovedovalec in vsestranski strokovnjak
Lado Kralj Umrl je pisatelj, kritik, teatrolog, dramaturg, urednik in prevajalec, avtor cele vrste pomembnih del
Več kot desetletje in leto je minilo, kar smo mediji poročali, da je Lado Kralj, dolgoletni profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski ilozofski fakulteti, s svojim leposlovnim prvencem, knjigo petih novel Kosec koso brusi, slavil kot dobitnik nagrade fabula.
Po upokojitvi se je vsestranski strokovnjak za dramatiko namreč lotil pisanja in že s prvo knjigo je na slovenskem knjižnem sejmu leto prej prejel nagrado za najboljši prvenec, nagrada na festivalu Fabula za isto delo pa je potrdila, da se je na tukajšnjem literarnem prizorišču pojavilo več kot zanimivo pisateljsko ime.
Začasni delavec na področju pisateljstva
Sam ob tem ni hotel uporabljati preveč dokončne intonacije, v enem od pogovorov je dejal, da se po leposlovnem prvencu nima za čisto pravega pisatelja, ob fabuli za najboljšo zbirko kratkih zgodb pa je za Delo povedal: »Ne glede na obe nagradi še zmeraj nimam te zavesti o sebi, da sem pisatelj. Mogoče 'začasni delavec na področju pisateljstva'.«
Kralj ni ostal pri prvencu. Leta 2014 je izšel njegov roman Če delaš omleto, letos je v programu založbe Beletrina, katere hišni avtor je bil, sledil še roman Ne bom se več drsal na bajerju. Urednica romana Tina Vrščaj je delu na pot zapisala: »Lado Kralj je eruditski profesor, teatrolog in dramaturg, hkrati pa je strastni pripovedovalec. Vsaka od teh vlog je gotovo dodala svoje k izjemni pisateljski veščini. Pripoved ne teče linearno, pač pa pred nami nastane dramatični tornado, ki v eno vrtinči zgodovinska dejstva in literarne izmišljije.«
Radikalni pristopi
Lado Kralj se je rodil 27. marca 1938 v Slovenj Gradcu. Leta 1956 je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika s književnostjo na ljubljanski ilozofski fakulteti, doktoriral leta 1986 s tezo Pojem ekspresionizem v nemški in slovenski literarni vedi. Po diplomi je študiral na New York University in bil dramaturg v avantgardnem gledališču he Performing Garage. V njegovi bibliograiji sta pomembni monografski deli v zbirki Literarni leksikon, Ekspresionizem in Teorija drame, bil je tudi urednik zbranega dela Slavka Gruma in dela Zgodbe iz tridesetih let Milene Mohorič.
Pred štirimi leti sta Tomaž Toporišič in Gašper Troha v reviji Primerjalna književnost objavila razpravo Lado Kralj med gledališko teorijo in prakso, v kateri sta analizirala njegovo gledališko in znanstvenoraziskovalno delo, še posebej pa sta poudarila, da je njegov življenjski opus »edinstven preplet gledališke prakse in releksije«. V uvodu razprave sta lahko ugotovila: »Lado Kralj je sinonim za sodobno slovensko, evropsko in ne samo evropsko dramsko in postdramsko gledališče in uprizoritvene umetnosti nasploh. (...) Tako je začel kot literarni teoretik, ki se je oblikoval ob misli komparativista Antona Ocvirka in literarnem opusu Slavka Gruma, v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je sodeloval z gledališčnikom Richardom Schechnerjem v New Yorku in bil med soustanovitelji dveh najpomembnejših eksperimentalnih gledališč pri nas (EG Glej in Pekarna). To delovanje ga je usmerilo v raziskovanje zgodovinskih avantgard, še posebej ekspresionizma.«
Avtorja omenjata, da se mu gledališče Glej »ni zdelo dovolj radikalno, saj je bilo po njegovem mnenju preveč meščansko po estetiki in mišljenju in je le na nekoliko drugačen način ponavljalo vzorce repertoarnih gledališč«, zato je »vztrajal v svojem radikalizmu naprej in ustanovil 'novi Glej', Pekarno, v kateri je pripravil prvo uprizoritev ritualnega gledališča na Slovenskem – predstavo Potohodec, nadvse nenavadno in radikalno postdramsko«.
Unikaten preplet uprizoritvenega in teoretičnega
Kralj je bil poleg soustanoviteljstva (z Dušanom Jovanovićem, Zvonetom Šedlbauerjem in drugimi) prvi umetniški vodja Gleja, kasneje, med letoma 1978 in 1982, pa tudi umetniški vodja ljubljanske Drame. Nekaj časa je bil zaposlen kot novinar na RTV Slovenija ter kot asistent dramaturgije na AGRFT, bil je zvezni selektor Festivala malih in eksperimentalnih gledališč v Sarajevu (1975), predsednik žirije Borštnikovega srečanja (1986) in predsednik žirije za Grumovo nagrado (do leta 1998). Med letoma 1982 in 1987 je deloval kot svobodni kulturni delavec, nato je bil zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije mu je pred dvema letoma namenilo stanovsko nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo, v utemeljitvi so zapisali: »V gledališki zavesti je vehementno prisoten, po kakovosti in teži presežen, delujoč na speciični mikroravni, ki pa je ključna.«
Avtorja študije o Kraljevem znanstvenem opusu sta dodala: »Tudi kasneje, ko ga je pot vodila v osrednjo gledališko nacionalno institucijo (ljubljansko Dramo) in na Filozofsko fakulteto, je tam na podlagi preteklih izkušenj lahko sintetiziral svoja razmišljanja o gledališču v sistematičnih raziskavah celotnega polja teorije drame, hkrati pa tudi celostnega in primerjalnega zgodovinjenja slovenske, evropske in ameriške dramatike. Tako se je dokončno izoblikovala zgodba o Ladu Kralju kot osebnosti, ki je v slovenskem prostoru skorajda unikatno in nadvse intenzivno prepletla kreativno gledališko ter uprizoritveno delovanje na eni strani in teoretičnozgodovinsko delovanje na drugi.«