Strip kot prostor artikulacije družbenega spomina
Vojna v besedi in sliki Odklon od nacionalno koncipiranega zgodovinopisja
Pripovedovanje o vojni je imelo v stripu vedno pomembno mesto, bodisi z namenom propagande, heroizacije ali obsodbe. In čeprav je strip pogosto »popredalčkan« v komično, zares cveti ravno v obravnavi kompleksnejših tematik, med katerimi najbolj izstopajo vojne.
Pogled v zgodovino razkrije, da so stripi že od začetkov vsebovali (tudi) komentar aktualnega družbenega dogajanja. Spomnimo, da se je stotnik Amerika že leto prej, preden so se ZDA pridružile bitkam druge svetovne vojne, bojeval z Adolfom Hitlerjem na eni od naslovnic in da je legendarni karikaturist Will Eisner redno sodeloval pri snovanju stripovsko zasnovanih tehničnih biltenov PS: he Preventative Maintenance Monthly, ki so jih ameriški vojaki uporabljali kot priročnik za vzdrževanje orožja in tankov.
V zadnjih nekaj letih se je količina stripovskih vojnih zgodb močno povečala, prav tako njihovo razširjanje in prevajanje, zlasti v evropskem okolju in v navezavi na spomenike obeh svetovnih vojn, razširil pa se je tudi nabor obravnavanih vprašanj. Zlasti se je povečala raznolikost geografskih območij, ki so v zgodbah zajeta. Sodobni vojni stripi iz senc evropskega kolektivnega spomina izvabljajo simbolične in dobro znane kraje, kot je varšavski geto (na primer strip Yossel: 19. april 1943 Joeja Kuberta), pa tudi manj znane, ki so bili dolgo zamolčani ali preprosto pozabljeni.
Stripi, ki tematizirajo vojno zgodovino, so pomemben del literarnega prostora tudi v slovenskem založništvu. ZRC SAZU v svoji založbi že od leta 2002 izdaja prevode ključnih in najbolj kakovostnih stripovskih izdelkov, ki razpirajo vojne rane. Politologinja in kulturologinja Jovana Mihajlović Trbovc meni, da »stripe lahko jemljemo kot zelo ekonomičen način združevanja slike in besede, kot vmesni korak med knjigo in ilmom. Morda je prav zaradi te vmesnosti strip dober medij za zgodovinske zgodbe, ki ne pretendirajo na enoznačnost, ampak bralca vključujejo v interpretacijo. Zdi se, da je žanr zgodovinskega oziroma spominskega stripa pogosto namenoma nedorečen, poln simbolov, vizualnih sugestij.«
Od do Narodnega doma v Trstu
Ti stripi, ki jih lahko beremo v slovenščini, se osredotočajo predvsem na zgodbe malega človeka, raje kot na izobraževalno-zgodovinski oris večje slike. Prvi pomembnejši mejnik v legitimizaciji stripa kot umetniške zvrsti, ki je lahko del zgodovinopisja, je bila v Sloveniji izdaja stripa Maus (v izvirniku izhajal od leta 1980 do 1991) Arta Spiegelmana leta 2003; prevod je pripravil Oto Luthar. Strip vsebuje popis izkušenj avtorjevega očeta, žrtve holokavsta, in pomeni prelomno točko v dojemanju in reprezentaciji stripa. Od Spiegelmana naprej v stripovsko industrijo vstopi močen konkurent Marvelu in DC Comics ter stripovsko kulturo postavi na mesto, s katerega lahko nagovarja ne le otroke, temveč tudi široko občinstvo odraslih bralcev. Lahko bi rekli, da nekaj podobnega v slovenskem prostoru povzroči tudi prevod tega dela.
Leta 2020 je pri Založbi ZRC izšlo naslednje ključno delo, in sicer Črni plamen: požig Narodnega
Maus doma v Trstu Zorana in Ivana Smiljanića, kombinacija izmišljenih oseb in dogodkov ter zgodovinskih dejstev, povezanih s požigom Narodnega doma 13. julija 1920. Junaka stripa sta izmišljena mlada fanta, Slovenec Josip Furlan in Italijan Giuseppe Pazzi, ki odraščata v Trstu na začetku dvajsetega stoletja. Strip, ki na zgodovinsko dogajanje pogleda skozi izmišljen narativni lok, pokaže na moč ikcije v razumevanju in artikulaciji družbenega. Zgodovina, ki jo pripovedujemo, lahko pritegne ne le sprejemnikovo domišljijo, temveč tudi njegovo zanimanje. Z dobro razvitimi liki in skrbno oblikovanim zapletom umetniško delo humanizira preteklost in vzbuja občutek empatije. Jovana Mihajlović Trobec doda, da »je sodobna stripovska naracija težkih in kompleksnih zgodovinskih tem pomenljiv odklon od nacionalno koncipiranega zgodovinopisja, v katerem je nacija primarni subjekt. Strip pa praviloma prikazuje zgodbo s perspektive osebe, njenega intimnega doživljanja zgodovinskih dogodkov. Kako bi šele lahko zamajali koncept nacije, če bi zgodovino vedno predstavljali s perspektive slehernika ali pa ženske, ki mora delati za kruh?«
Med ikcijo in zgodovino
Letos je slovenski umetniški prostor postal bogatejši še za dva stripa, ki tematizirata vojne v našem prostoru, tudi ta dva izdana pri Založbi ZRC. Avstrijski strip Per
Jovana Mihajlović Trbovc
Morda je prav zaradi svoje vmesnosti strip dober medij za zgodovinske zgodbe, ki ne pretendirajo na enoznačnost.
šmanova domačija, 25. april 1945 Evelyn Steinthaler in Verene Loisel v prevodu Jerneja Biščaka na makroravni govori o spopadu med nacistično policijsko enoto in partizani v Železni Kapli po osvoboditvi okupiranega koroškega ozemlja le nekaj dni po tem, ko so ga zavezniki osvobodili, na mikroravni in prek protagonistke pa spregovori o dekletu, ki izgubi dom – ne samo zaradi vojne, ampak tudi zaradi dejstva, da se je njena hiša spremenila v spomenik.
Najbolj sveža pridobitev v slovenskem prostoru je Vojna Gorana Duplančića v prevodu Andreja E. Skubica. Delo usmerja fokus v vojno, ki je spremljala razpad Jugoslavije. Čeprav Duplančić zgodovinsko natančno popiše življenje vojaškega nabornika JLA v šentviški kasarni med slovenskim osamosvajanjem leta 1991, pa takšna zgodba, kot opaža založnik, »nikjer na območju nekdanje Jugoslavije ne more postati del zgodovine in 'uradnega' spomina na čas, ko je skupna država razpadla na več nacionalnih držav. Ne samo zato, ker gre za strip, in niti ne zato, ker njegov avtor ni zgodovinar, temveč teoretični izik, ampak predvsem zaradi tega, ker velike zgodbe, na katerih temeljijo te nove nacionalne države, ne prenesejo absurdnosti, strahu in protislovij ali česarkoli, kar bi lahko zasenčilo njihovo zmagoslavje.«
Stripi o spominih na vojno so pomemben steber umetnosti in se skupaj s slikanicami, uprizoritvami, instalacijami in drugimi tipi umetnin, ki z literarno-vizualnimi potezami mešajo (avto)ikcijo z zgodovinskimi dejstvi, počasi deinirajo v svojo žanrsko vejo. Njihova prisotnost na slovenskem založniškem trgu pa ključno utemeljuje njegovo relevantnost v evropskem merilu, hkrati pa vzbuja in opozarja na kolektivni spomin, ki se vedno znova raje kot v barvah empatije tlači pod pritiski pozabe in političnega pogrevanja.