Od žanra do želje
Bomo ob vzponu slovenske kriminalke našli še nekaj prostora za domačo ljubezensko literaturo?
Konec prejšnjega meseca je ena osrednjih slovenskih založb razpisala ustvarjalno delavnico ljubezenskega romana. Tako je, po legitimaciji slovenskega krimiča se bo zdaj poskušal legitimirati še slovenski ljubič, za katerega se zdi, da je zaenkrat bolj ali manj obsojen na samozaložbe ali vsaj slabše vidne založbe, katerih naslovi premorejo zvesto bralstvo, a nevidno glavnemu toku slovenske literature.
Po drugi strani je zgodba s slovenskim kriminalnim žanrom precej drugačna. Ne le, da je zdaj že povsem samoumevni del programa vidnih domačih založb, tudi javno podprtih in znanih po občasno nišnih vsebinah, temveč mu je uspelo najti svojo publiko v kar najširšem bralskem krogu, se včasih pokazati še v kakšni deseterici in se naposled znajti še na naših malih ekranih.
Zadeve se postavijo na glavo, če zamenjamo jezike izvirnikov. Ob vzponu slovenske kriminalke vsaj na prvi pogled ni opaziti tudi vzpona branosti tuje kriminalke (seveda nekatera večna imena ostajajo večna). In ljubezenski roman? Ta ostaja v samem vrhu najbolj izposojanih in prodajanih žanrov tudi pri nas, a predvsem (če ne kar izključno), kadar gre za tuje naslove, izdane tako pri vidnih splošnih založbah kot tudi pri nekaterih specializiranih.
Skratka, širša legitimacija domačega ljubezenskega romana zaostaja za svetovnim trendom in zaostaja tudi za domačim kriminalnim romanom. Razlogov je najbrž ogromno, ob tem je mogoče ugibati, da izdajanje ljubezenskega romana zahteva hiperprodukcijo besedil (za bralstvo ljubezenskih romanov je pretežno značilna neverjetna bralska kondicija), ustvarjanje blagovne znamke iz avtorskih imen, založniško podjetnost in tako dalje; čisto mogoče gre za pogoje, ki se domačemu založniškemu prostoru nekoliko slabše prilegajo.
A težko je iti mimo še ene razsežnosti. »Kriminalke so lahko tudi resna literatura« in »Manj od ljubezenskega romana pa res ni« sta izjavi, ki bi si počasi zaslužili memeikacijo in ki ju je mogoče slišati iz vsakovrstnih logov. In to kljub temu, da se že dolga leta v literarni teoriji poskuša pojasnjevati splošne potencialne omejitve žanra, ki zaradi nekaterih iktičnih mest ne more preseči horizonta bralskega pričakovanja po eni strani. Po drugi strani pa se pojavljajo tudi tako literarnovedne kot tudi sociološke in druge razlage, ki v žanru ljubezenskega romana vendarle odkrivajo vsaj določen potencial za doprinos k ženski osvoboditvi, pa naj gre za spolno, ekonomsko, čustveno ali kakšno drugo. Če lahko najdemo lepe besede ob dobro zastavljeni literarni uganki kriminalnega žanra, potem jih ne smemo izgubiti, ko pridemo do ljubezenskega romana, pojava, ki se ukvarja s »temo vseh tem«, obenem pa je tudi nekakšno pričevanje in dejavnost nekaterih žensk v javni sferi ter žanr, ki ga, kot se glasi (ne nujno vselej točna) krilatica pišejo ženske o ženskah za ženske. A pri tem je nujno dodati, da je k ljubezenskemu romanu mogoče prišteti še zajetno skupino podžanrov, ki presegajo heteronormativnost, etnično enovitost, tipske pripovedi srednjega razreda in druge kulturne dominacije.
Težko določljive meje
A pri vsakršnem žanru se nemudoma pojavi tudi vprašanje njegovih meja. Kdaj gre za besedilo, ki ima zgolj žanrske prvine in kdaj to ni zadostna oznaka? Kdaj je delo roman o ljubezni in ne ljubezenski roman ter kdaj imamo opravka z romanom o kriminalu in kdaj s kriminalnim romanom?
Praktično vsem podžanrom ljubezenskega romana je skupno vsaj dvoje: izrazita osredotočenost na glavno junakinjo (lahko jo nadomestimo tudi s kom drugim, pač glede na razumevanje spola v besedilu) in njeno ljubezensko zgodbo ter izvršitev te ljubezenske zgodbe in posledično srečen konec. Morda Madame Bovary ne zadosti tem določilom, čeprav jim je lahko v več ozirih še tako soroden, medtem ko mu je Prevzetnost in pristranost že bliže, a po duhu klasike svetovne literature vemo, da »to ni to«.
Povedano že nakazuje, da je morda treba ob sledenju osnovnim določilom žanra na literarne naslove vendarle gledati tudi skozi prizmo kontinuitete, in ne s postavljanjem ostrih mej, pa naj gre za katerikoli žanr – ne nazadnje so jedrni žanrski elementi tako rekoč večni in prisotni v vsakršnem umetniškem pojavu. Ne pozabimo, da govorimo o ljubezni, kriminalu, tehnologiji, nadnaravnih pojavih in tako dalje. In ne pozabimo še tega, da legitimacija ne pomeni isto kot prevlada.
In tudi zato je vredno v našem prostoru v tem okviru razvijati še kaj drugega poleg kriminalke. Ljubezenski roman je pogosto izpiljen v pisanju o medosebnih tematikah, obvlada pripovedne strategije, ki ustvarjajo privlačno branje, spreten je v erotičnih in seksualnih prizorih, in kar je morda najpomembneje: sposoben je vpeljati najrazličnejše junakinje, z različnimi ozadji in speciičnimi izkustvi, čeprav z nekaterimi žanrskimi omejitvami. In vsemu naštetemu nemalokrat ne zadosti najbolj povprečno nežanrsko čtivo, čeprav bi zanj to bilo še tako dobro.
Pod črto morda zadostuje ugotovitev, da si včasih želimo brati o ljubezni, spet drugič o kriminalu in občasno o vilinih ter medplanetarni teleportaciji. In pri tem je lahko pojem žanra neprimerno bolj odprt, kot se zdi na prvi pogled. Ne nazadnje se bližamo koncu leta in na naših gledalskih seznamih se bo našlo vse od Hallmarkovih zimskih romanc, heksalogije Sam doma, Pisem Sv. Nikolaju, Le père Noël est une ordure do Umri pokončno. Lahko torej govorimo o v oči bijočih značilnostih žanra božičnega ilma?
Ljubezenski roman je sposoben vpeljati najrazličnejše junakinje, z različnimi ozadji in speciičnimi izkustvi, čeprav z nekaterimi žanrskimi omejitvami.