Toliko stolpov, da so videti kot klasje
Italija V Rimu trenutno na ogled razstavi o večkratnem kulturnem preporodu tega večnega mesta
Rim z razlogom nosi vzdevek Città Eterna; v svoji 2800-letni zgodovini je bil večkrat osvojen in opustošen, nato pa ponovno zgrajen. V glavnem mestu Italije sta na ogled razstavi, ki tematizirata kulturni preporod po dveh velikih cezurah v mestni zgodovini. Muzej Rima v palači Braschi do 5. februarja predstavlja razstavo o srednjeveškem Rimu, v galeriji Borghese pa je do 29. januarja na ogled razstava o slikanju na kamen, ki je bilo v Rimu priljubljeno v 16. in 17. stoletju. Številni (še iz šolskih klopi) vedo, da je Zahodno rimsko cesarstvo padlo po osvojitvi mesta leta 476, le malo ljudi pa ima predstavo o tem, kaj se je dogajalo v Rimu v naslednjih tisoč letih, obdobju, ki ga imenujemo srednji vek. Zgodovinarji niso enotni glede tega, kdaj se je končal srednji oziroma začel novi vek, strinjajo pa se, da ta mejnik lahko umestimo med leti 1453 in 1517; leta 1453 je otomanska vojska osvojila Konstantinopel, kar je pomenilo padec Bizanca – Vzhodnega rimskega cesarstva, leta 1517 pa se je začela protestantska reformacija. V medčasu, od leta 1492, je Kolumb plul v Ameriko.
Razstava Srednjeveški Rim ( Roma Medievale) v devetih delih prikazuje evolucijo glavnih rimskih bazilik, življenje papežev v Rimu, liturgijo in arhitekturo, ikone, Rim kot romarski cilj, vsakodnevno življenje v srednjeveškem Rimu ter mesto kot stičišče različnih kultur. Več kot 160 eksponatov zrcali obdobje, dolgo okoli 800 let, od 6. stoletja do začetka 14. stoletja, oziroma natančneje do leta 1309, ko je tedanji papež svoj sedež iz Rima preselil v Avignon. Papeži so nato skoraj 70 let bivali v Avignonu; v Rim se je papež vrnil leta 1377, toda že leta 1378 je izbruhnil razkol, po katerem sta delovala dva papeža, eden v Avignonu, drugi v Rimu. (trajal je do leta 1417, zatem pa je sveti sedež spet pristal v Rimu).
»Resnično verjamem, da moramo z izjemnim navdušenjem občudovati panoramo mesta, kjer je toliko stolpov, da so videti kot klasje, in toliko zgradb in palač, da jih nihče nikakor ne bi mogel prešteti,« je v začetku 13. stoletja zapisal angleški potopisec Magister Gregorius. Razstava v palači Braschi se začne s pričevanju o izginotju številnih pomembnih rimskih zgradb iz srednjega veka, ki so bile žrtve modernizacije v renesansi, baroku in pozneje. Rušila jih je papeška država, po združitvi Italije leta 1861 pa še Kraljevina Italija, ki je papeško državo omejila na Vatikan in za svojo prestolnico razglasila Rim. Na mestu srednjeveških cerkva, samostanov in še starejših stavb iz starega Rima so zgradili nove cerkve, državne ustanove, tovarne, široke ceste in drugo.
Po propadu Zahodnega rimskega cesarstva je Rim, sedež naslednika apostola Petra, prvega rimskega škofa-papeža, postal privlačen kraj za romarje, intelektualce, kralje in cerkvene dostojanstvenike. Pontiikat Gregorja I. Velikega (med letoma 590 in 604) je bil ključen za pojavo Rima kot krščanskega svetilnika; Gregor je s svojimi spisi postavil teoretično osnovo za pozicioniranje rimske Cerkve kot osrednje na evropskem srednjeveškem zahodu. Hkrati je bil zelo aktiven pri preureditvi mesta in konsolidaciji velikih papeških posesti. Cerkev je tako postala pomemben politični dejavnik; med eksponati razstave Srednjeveški Rim tako vidimo tudi številne rokopisne knjige na pergamentu iz druge polovice prvega tisočletja.
Ena glavnih romarskih destinacij
Srednjeveški Rim je skupaj z Jeruzalemom in mestom Santiago de Compostela postal ena glavnih romarskih destinacij kristjanov. Prihajali so iz vseh evropskih držav ter Azije in Afrike, da bi molili na grobovih apostolov Petra in Pavla in drugih mučencev ter se poklonili Kristusovim relikvijam. Na razstavi si lahko ogledamo kovance iz številnih držav, ki so jih arheologi našli v vatikanskih katakombah. Pričajo o poreklu nekdanjih obiskovalcev Rima.
Dodatni zagon je romanje v Rim dobilo od leta 1300; to leto je papež Bonifacij VIII. razglasil za prvo krščansko sveto leto. Tri leta pozneje je isti papež dovolil ustanovitev rimske univerze Sapienza, katere raziskovalci danes med drugim skrbno proučujejo srednjeveški Rim.
Na razstavi vidimo tudi nekaj bolj ali manj ohranjenih mozaikov iz stare bazilike sv. Petra. Od nekaterih so ostale le risbe, ki so nastale pred uničenjem teh mozaikov, ko so leta 1592 porušili staro baziliko. Od številnih rimskih srednjeveških cerkva so ostali le nekateri kamni, ki pričajo o bogati ornamentiki nekdanjih sakralnih prostorov. Tudi ikone so v srednjeveškem Rimu (ne le v cerkvah) igrale pomembno vlogo; najpogosteje so na njih upodabljali Kristusa ali Devico Marijo (z otrokom ali brez njega, včasih s svetniki). Pogosto so bile povezane z legendami ali čudežnimi dogodki.
Razkol med »moškim« in »ženskim« slikarstvom
Sebastiano del Piombo (1485– 1547) je bil sloviti slikar italijanske renesanse, Michelangelov prijatelj in Rafaelov tekmec, a je po svoji smrti padel v pozabo. Interes zanj se je ponovno obudil šele v tem tisočletju: leta 2008 so njegova dela razstavili v Rimu in Berlinu, leta 2017 pa v Londonu. Del Piombo je začel slikati na kamen z oljnimi barvami še pred pustošenjem Rima leta 1527, dogodkom, znanim kot Sacco di Roma. Tedaj so italijanski in španski plačanci habsburškega cesarja Karla V. osvojili in izropali Rim, uničili pa so tudi številne slike in druge umetnine.
Del Piombu je tedaj uspelo pobegniti s papežem v Angelski grad ( Castel Sant'Angelo), potem pa je intenziviral slikanje na kamen, v tehniki, ki jo je osebno izpopolnil. Michelangelu je predlagal, naj na ta način – in ne s freskami – poslika Sikstinsko kapelo, a je ta predlog zavrnil, saj je imel freske za »moško«, tvegano slikanje, slikanje z oljnimi barvami na kamen pa za »žensko« slikarstvo. To je bil tudi razlog za konec prijateljstva med Michelangelom in del Piombom.
Po dogodkih leta 1527 so del Piombo, njegovi meceni, učenci in drugi umetniki obudili starodavno tehniko slikanja na kamen. Menili so, da bodo na ta način umetniške slike bolj obstojne, po trajnosti bliže skulpturam. Verjeli pa so tudi, da imajo takšne podobe magično moč in lahko zdravijo bolne.
Od druge polovice 16. stoletja se je uveljavilo slikanje kamnitih plošč. Antonio Tempesta in Filippo Napoletano sta bila najbolj vešča umetnika kombiniranja barve z naravnimi linijami v kamnu. Tempesta je bil izjemno dober slikar, ki je z nekaj potezami čopiča znal kamnite plošče spremeniti v pokrajine, stavbe, bitke in drugo.
Razstava Slikanje na kamen v Rimu v 16. in 17. stoletju v galeriji
Borghese ima osem delov s skupno 60 eksponati. Predstavlja čas močnega tekmovanja med različnimi zvrstmi likovne umetnosti: kiparji so izdelovali dela v večbarvnem marmorju, slikarji slikali na kamen, mojstri obdelave žlahtnih kovin, slonovine in plemenitega lesa pa so iz teh materialov izdelovali nenavadne predmete: majhne oltarje, omarice, namizne in stenske ure, okrašene z manjšo plastiko, reliei in slikami. Nekatere od teh slik so bile inkorporirane v pohištvo, kot sta na primer razkošna mizna plošča in monumentalna omara iz nekdanje lastnine družine Borghese. Slednji so si za rimsko razstavo sposodili iz muzeja J. P. Getyja iz Los Angelesa.
Poslikane kamnite plošče so bistveno povečale vrednost pohištva, v katerega so bile vgrajene. In vendar je ta vrsta slikanja v 17. stoletju prenehala biti priljubljena – postalo je jasno, da ne gre za trajnejša dela od slik na platnu, saj kamnite plošče sčasoma razpokajo ali se celo zlomijo.
Tako obiskovalci razstave v galeriji Borghese kot tudi tiste v palači Braschi ob obisku prejmejo zemljevid Rima z označenimi lokacijami, kjer si lahko ogledajo slike na kamnu v njihovem izvirnem okolju ter ohranjena dela (ali fragmente del) srednjeveške umetnosti.