Božičku je na Finskem že izročil pismo želja
Smučarski skoki Le trije Slovenci po šestih tekmah v boljšem položaju kot Anže Lanišek – Po OI do pomembnega spoznanja
Anže Lanišek je poskrbel za enega od najboljših slovenskih štartov v sezono svetovnega pokala v smučarskih skokih. Na uvodnih šestih (posamičnih) tekmah je zbral kar 416 točk, s katerimi v skupni razvrstitvi drži odlično drugo mesto za poljskim zvezdnikom Dawidom Kubackim (470). Od naših skakalcev so bili v minulih 25 letih po toliko preizkušnjah v boljšem položaju zgolj nosilci rumene majice Primož Peterka (1996) ter brata Prevc – Peter (2015) in Domen (2016), pri čemer sta imela le slednja po šestih tekmah na računu več točk (Peter 464 in Domen 440). Po vrnitvi iz Nemčije, kjer je zmagi dodal še drugo mesto, je 26-letni Domžalčan, sicer član SSK Mengeš, spregovoril o uspešnem začetku in pričakovanjih za nadaljevanje zime.
Kako se po prespani noči ozirate na minuli uspešni konec tedna v Titisee-Neustadtu?
Skakalnica je bila res vrhunsko pripravljena, vse skupaj pa mi je bilo še toliko lepše, ker je snežilo, tako da smo imeli pravo zimsko idilo. Ko smo bili v Ruki, še ni bilo jasno, ali tekmovanje v Titisee-Neustadtu sploh bo. Govorilo se je celo o tem, da bi ga izpeljali na plastični podlagi v Hinterzartnu. Kar pa zadeva rezultate, sem si že pred sezono rekel, da si želim čim bolj uživati v skokih. To mi je najpomembneje. Z uvrstitvami se ne obremenjujem, s tem, ali bom prvi ali deseti, si preprosto nočem beliti glave.
Ali ste morda v pretekli sezoni pogrešali ta užitek?
Videli smo, kako mi je šlo po olimpijskih igrah, ko sem začel spet izsiljevati rezultate. Zaradi tega potem na prvi tekmi v Oslu nisem mogel izvleči več od 23. mesta.
Po tistem sem obrnil ploščo in si začel govoriti, naj se umirim, da prihaja Vikersund in še marsikaj lepega. Takrat sem dokončno spoznal, da je treba v skokih uživati in da se v tem športu ničesar ne da doseči na silo.
Je bila to potemtakem vaša glavna lekcija iz prejšnje zime?
Moj velik cilj je bila olimpijska kolajna, ki je nisem osvojil. Zaradi tega seveda ni konca sveta, sem pa vesel, da sem prišel do prej omenjenega spoznanja.
Že od daleč se vidi, da izjemno uživate v dolgih skokih, kakršen je bil tudi rekordni z doskokom v telemark v Ruki. Ni jih bilo malo, ki so menili, da bi si za tisti nastop zaslužili najvišje možne ocene. Kako vi gledate na to? Resda sem že nekaj časa zraven, a nisem opravil kakšnega strokovnega izpita. Zaradi tega težko objektivno sodim o tem. Če me že sprašujete, bi si seveda vsakič želel prejeti ocene 20,0. Sodniki so takrat ocenili, kakor pač so. Kar pa zadeva daljavo (149 m), moram reči, da sem že pred tem na treningu skakal zelo daleč, enkrat celo prek 150 metrov. Tedaj sicer nisem naredil telemarka, ker sem se ustrašil. A potem sem sklenil, da bom pri naslednjem takšnem skoku odločno pristal v telemark, kar mi je tudi uspelo.
Na Finskem ste se fotograirali tudi z Božičkom. Ali ste si tudi kaj zaželeli od njega?
Od vsega si želim predvsem to, da bi bili zdravi. Božičku pa sem izročil pismo želja od sina Ijana Luke, tako da sem opravil svoj del naloge.
Ste mar z mislimi že pri prvem tekmovalnem vrhuncu sezone – novoletni turneji?
Najprej sta pred nami dve tekmi v Engelbergu, potem bomo imeli v Planici državno prvenstvo (21. t. m.), šele nato bom začel razmišljati o turneji.
Kako vam je všeč v Engelbergu?
Tam je lepo, tudi skakalnica je lepa. A s tem je tako, da je takrat, ko se počutiš dobro, vseeno, kje si. V Kranju, Mislinji ali pa v Engelbergu.
Vam morda pogled že kaj uhaja k rumeni majici, ki jo vse od začetka sezone nosi Dawid Kubacki? Navsezadnje niste prav veliko oddaljeni od nje.
Z njo je tako kot z drugimi posebnimi uspehi – mora se preprosto zgoditi. Če bi jo začel loviti na silo, bi padla kakovost mojih skokov, s tem pa bi posledično izgubil tudi sproščenost in samozavest. Moja glavna želja je vztrajati v dosedanjem ritmu, nadgrajevati skoke in sebe, potem pa bomo videli, kako se bo razpletlo.
Ali vas je poljski tekmec presenetil s svojimi skoki?
Zdi se mi, da vse druge veliko bolj preseneča kakor mene. Že nekaj let je v vrhu, je svetovni prvak (s srednje skakalnice v Seefeldu 2019), ima kolajno z OI in tudi veliko izkušenj. Ne, mene ni presenetil.
Kako se razumete z njim?
Z Dawidom se normalno pogovarjam. Moram reči, da je v redu človek in prav nič vzvišen.
Po nedeljski zmagi je izjavil, da so ga bolj kot noge od dolgih skokov bolele roke od dajanja avtogramov.
Spominjam se preizkušenj v Titisee-Neustadtu iz prejšnje zime, ko sem bil obakrat drugi pred praznimi tribunami in zatorej sploh nisem imel občutka, da sem na tekmi. V minulih dneh je bila povsem drugačna pesem, vendar pa nisem bil prepričan, ali smo v Nemčiji ali kje na Poljskem – v Visli ali Zakopanah. Ocenjujem, da letos še v Visli ni bilo takšnega vzdušja, kakršno so poljski navijači pripravili v Titisee-Neustadtu. Bili so res fenomenalni.
Z rumeno majico je tako kot z drugimi posebnimi uspehi – mora se preprosto zgoditi.
V svetovnem pokalu imate zdaj tri zmage. Kako bi jih primerjali med seboj?
Težko jih primerjam, jih tudi nočem. Vsaka zmaga, vsaka dobra uvrstitev in vsaka tekma so poglavje zase. Iz vseh lahko potegnem tako pluse kot minuse.
Ali imate občutek, da vas najhujši tekmeci jemljejo že resno v boju za veliki kristalni globus?
Do njega je še zelo daleč, za nami je komaj šest od 32 tekem. Do inala v Planici nas čaka res dolga pot.