KILOMETRI ŽIVLJENJA

14. DEL

In tako je meni čez par dni zagrmelo v slušalki:

– Poba, tista tvoja Afrika je kar v redu, bomo objavili. Pridi jutri, da se zmenimo.

Kar nisem čisto povsem dojel. Hej, ne ga srat … o madona – kar serijo mi bodo objavili! In to ne nekega poročila o vaški veselici ali krvodajalski akciji združenja starih mam – reportaže so to, vam je to jasno? Reportaže – pa to je tako rekoč najvišja, najbolj plemenita, najbolj cenjena, najbolj zahtevna, naj … dobro, karkoli že, ampak to je vsekakor že zaresno novinarstvo.

In tako sem v resnem časopisu objavil svojo prvo serijo čisto pravih reportaž. Postal falirani študent, hkrati pa tako rekoč frajer. Vsaj v svojih očeh, če je to kaj štelo.

Ampak tisto, kje, kako in zakaj sem bil zaprt, vam pa še vedno dolgujem. In bo najbolje, da gremo kar v živo, v tretjo iz serije štirih objav – ker vsega, kar sem jaz skupaj nametal, pa takrat res niso porabili, celo Matičeva dobrota je imela svoje meje. Evropski del je v celoti letel ven in je imel torej tudi Ivo prav.

A ko jo danes, po skoraj pol stoletja, ponovno prebiram, tisto reportažo – številne selitve je preživela v škatli s kupom revij –, sem presenečen: saj stil pisanja sem imel pa že takrat skorajda povsem enak kot danes.

Ne bom trdil, ali je to dobro ali slabo, ampak izvolite – takole sem zapisal v svojem prvem ustvarjalnem izbruhu, jeseni 1976:

Brez kravate po severni Afriki –3

Med tihotapci hašiša

Oužda (Oujda) leži kakih deset kilometrov pred alžirsko mejo in je zadnje mesto na marokanskem vzhodu, do katerega še seže državna železnica. Naprej je treba nadaljevati z avtobusom ali kakorkoli kdo. Železniško povezavo z Alžirom so namreč med nedavnim konfliktom zaradi Zahodne Sahare ukinili.

Hotel sem si privoščiti vožnjo z avtobusom. Vendar je bila škatla zasedena, naslednja pa odpelje, kot mi je pojasnil sprevodnik, že naslednji dan ob isti uri. Meni se je tisti »že« zdel tako zelo »šele«, da sem raje odpešačil na rob mesta in začel dvigovati palec.

Pa bi bilo hitreje, če bi počakal dan ali par njih! A vsaj z avtoštopom sem imel srečo, kaj kmalu me je pobral mlajši par, sicer zelo hipijevskega videza, zato pa z dokaj dobrim avtomobilom. Bila sta Španca in potovala sta v Oran, dvesto kilometrov daleč na alžirski strani, kar mi je tudi prišlo zelo prav. V peklenski vročini, ki je bičala pokrajino, je bilo res še najmanj prijetno stati za cesto in upati na boljše čase.

Presenečenje na carini

Zapletati se je začelo na alžirski strani carine. Že zaradi majhnega prometa, še sploh pa zaradi hašiša, ki je v Alžiriji, za razliko od Maroka, strogo prepovedan, je šla skozi ostre preglede vsa naša prtljaga.

Za njo pa še avtomobil: šest ali sedem jih je v najhujši vročini stalo pred zapornicami. Carinikom pa se nikamor ni mudilo: vso prtljago ven, sedeže ven, prevleke ven! Debelušen možakar višnjevega obraza je potem sistematično trkal z izvijačem po vseh kotih, odvijal in spet trkal.

Z dekletom sva od daleč, iz sence dateljnove palme, opazovala početje. Zelo živčna je bila videti.

– Imata kaj? sem vprašal.

– Ja, hašiš.

In so ga našli. Osem kilogramov, lepo stisnjenega v dvajset paketkov in skritega v podvozje avtomobila.

Pojasnilo o avtoštopu ni zaleglo. Bili smo v isti kaši in skupaj so nas odpeljali na postajo obmejne policije.

Pravzaprav me sploh ni skrbelo. Ničesar nisem bil kriv, rutinska kontrola pač, kako uro, dve, potem bom lahko šel. Celo zanimivo se mi je zdelo.

Le da vse skupaj in v resnici ni bilo tako preprosto!

Po kratkem zaslišanju, v katerem vsaj jaz nisem imel kaj povedati, so nas zaprli v zasilno luknjo, kjer je bila včasih mehanična garaža ali morda delavnica.

O tihotapcih mamil nisem imel ravno dobrega mnenja; nisem kadil in ničesar drugega v življenju pred tem niti poskusil nisem. Ta dva – ona je bila Aurora in on Bruno, okoli trideset let sta bila stara – pa sta se mi zdela čisto v redu tipa in kaj hitro smo, glede na skupno usodo pač, postali prijatelji.

Povedala sta mi, kako poteka trgovina; nista se prvič tega lotila. V Španiji sta si na rent-a-car izposodila renault 12, v avto se najlaže skrije blago. Hašiš sta kupila v Katami, v gorah severnega Maroka, od nekega Mohameda. Osem tisoč pezet, nekaj več kot dva milijona dinarjev za osem kilogramov najboljše robe. Z Mohamedom se poznata že od prej in zaupal jima je, da bosta plačala potem, ko bosta robo v Španiji prodala.

Knjigo Zvoneta Šeruge Kilometri življenja lahko za 40 evrov naročite na www.zvoneseruga.com ali jo od decembra kupite v knjigarnah. V podlistku bomo objavili samo prvi del knjige.