Moči in slabosti našega največjega kulturnega izuma
Znanost na knjižnih policah (Ne)natančnost jezika za opisovanje resničnosti in možnost manipuliranja z jezikom
Jelena Lazić
Strukturna optimizacija biopigmenta prodigiozin iz bakterije Serratia marcescens ATCC 27117 ter antimikrobne in antitumorske lastnosti novih halogeniranih derivatov (mentorica dr. Jasmina Nikodinović-Runić)
Znanosti o okolju Rowland Adetayo Adesida
• Proučevanje potenciala biotske raznovrstnosti kvasovk za razvoj alternativnih biofungicidov v vinogradništvu (mentorici doc. dr. Melita Sternad Lemut in doc. dr. Lorena Butinar)
Hanna Budasheva
• Nedestruktivna termalna, optična, kemijska in strukturna določitev značilnosti naprednih materialov s pomočjo optotermalnih tehnik (mentorica izr. prof. dr. Dorota Korte)
Takwa Chouki
• Sinteza in uporaba elektrokatalizatorskih nanomaterialov na osnovi fosidov prehodnih kovin za cepitve vode in kemijske pretvorbe (mentor izr. prof. dr. Saim Mustafa Emin)
Biotehniška fakulteta Seyed Mohammad Javad Malek Hosseini
• Odkrivanje, pestrost in izvori troglobiotskih favn v Iranu (mentor izr. prof. dr. Matjaž Kuntner)
Fakulteta za družbene vede Otto Gerdina
• Reprezentacije starosti v slovenskih dnevnih časopisih (mentor viš. znan. sod. Slavko Kurdija, somentor prof. dr. Roman Kuhar)
Damijana Keržič
• Učna analitika kombiniranega učenja v visokem šolstvu (mentor izr. prof. dr. Damjan Škulj, somentor izr. prof. dr. Mitja Dečman)
Fakulteta za farmacijo Krištof Bozovičar
• Načrtovanje in karakterizacija peptidnih ligandov za vezavo regije Fc imunoglobulinov (mentor izr. prof. dr. Tomaž Bratkovič)
Doroteja Novak
• Novi radiooznačeni antagonisti holecistokinin-2/gastrinskega receptorja (mentor prof. dr. Marko Anderluh, somentorica doc. dr. Petra Kolenc)
Filozofska fakulteta Valon Shkodra
• Kulturna dediščina na Kosovu (mentor prof. dr. Božidar Jezernik)
Medicinska fakulteta Sanja Ledinski Fičko
• Z zdravjem povezana kakovost življenja v hrvaški splošni populaciji in pri bolnikih s plazmocitomom (mentorica prof. dr. Vesna Zadnik, somentor prof. dr. sc. Vlatko Pejša)
Darko Milaščević
• Meritve naprednih motoričnih sposobnosti z ocenjevalno listo Challenge pri otrocih s cerebralno paralizo (mentor prof. dr. David Neubauer, somentorica prof. dr. Virginia Wright)
Martina Smrekar
• Občutek koherence in delovna zmožnost pri medicinskih sestrah (mentorica prof. dr. Alenka Franko, somentorica prof. dr. Lijana Zaletel Kragelj)
Teološka fakulteta Danijel Časni
• Elektronski mediji kot orodje evangelizacije v Katoliški in Evangeličanski cerkvi na Slovenskem (mentor doc. dr. Andrej Šegula)
Jezik je zagotovo eno najpomembnejših in najbolj fascinantnih človeških orodij. O tem, da besede niso samo sredstvo, s katerimi kaj sporočamo, temveč z njimi tudi prepričujemo, manipuliramo in interpretiramo, pa govori najnovejša knjiga Language vs. Reality avstralskega znanstvenika Nicka J. Enielda, profesorja jezikoslovja na sydneyjski univerzi in vodje tamkajšnjega centra za raziskovanje jezika.
Enield je avtor cele vrste knjig s področij jezikoslovja, kognitivne znanosti, kulture in antropologije, dejaven pa je tudi kot novinar pri publikacijah, kot so he Guardian, he Wall Street Journal in avstralski Sydney Morning Herald. V knjigi Language vs. Realiy se skozi navezave na številne jezikoslovne, psihološke in kognitivne študije in lastne raziskave o jezikih jugovzhodne Azije ukvarja z vprašanjem, za kaj je jezik sploh dober, ter prevprašuje kompleksen odnos med jezikom in stvarnostjo.
Jezik je nenatančen
Če vas vprašajo, zakaj ga imamo, bi velika večina ljudi odgovorila, da nam jezik v prvi vrsti omogoča izmenjavo informacij in opisovanje sveta, ki nas obdaja. Enield se s to trditvijo le delno strinja; piše, da je jezik za kaj takega premalo natančen. Že prek čutil nam je dostopen le majhen del stvarnosti, ki nas obdaja; zgovoren primer je človeški vid, saj v celotnem elektromagnetnem spektru z očmi zaznavamo le vidno svetlobo. Jezik to kompleksnost še dodatno zreducira, kajti vseh barvnih kombinacij, ki jih vidno zaznavamo, enostavno ne more zaobjeti.
Ta jezikovna nenatančnost pa je pravzaprav zelo praktična; Enield trdi, da je pomembneje, da so naše percepcije uporabne kot resnične. Če je čutna zaznava nekakšen vmesnik med svetom in posameznikom, je jezik vmesnik med posamezniki in kot tak zadosti dobro prenese verzijo realnosti, da se lahko posamezniki z njegovo pomočjo učinkovito orientiramo v družbi.
»Mi podaš žlico?«
V podporo svoji ugotovitvi Enield navede preprost primer. Ko nekoga prosimo, naj nam poda žlico, gre bolj kot za natančen opis delčka realnosti za socialno funkcijo, ki jo opravlja jezik. Beseda »žlica« je namreč preveč shematična, da bi se lahko z njeno pomočjo orientirali v kompleksnem stvarnem svetu. Ne pove nam nič speciičnega; kakšno žlico smo sploh imeli v mislih? Jekleno, kovinsko, jušno, čajno, opraskano, takšno s plastičnim ročajem? Za družbeno funkcioniranje jezika točen pomen besede »žlica« ni relevanten, saj poenostavljen opis povsem zadošča za cilj, ki ga imamo v mislih – dobiti enega od primerkov predmeta »žlica«. Da mi prineseš pravo stvar, razlike med posameznimi primerki žlic niso bistvene. Pomen besede ni toliko zasidran v goli stvarnosti kot določen z družbenim dogovorom in pogojen z ustaljeno rabo.
Psiholog Roger Brown je tej lastnosti jezika rekel »raven običajne uporabnosti« (angl. level of usual utility); jezik mora namreč ujeti ravno pravšnjo raven speciičnosti, da je dovolj informativen in lahko uspešno prenese govorčevo sporočilo, obenem pa dovolj preprost za sporazumevanje. Preveč detajliran jezik v vsakdanji komunikaciji namreč nima nobene praktične funkcije.
So meje mojega jezika res meje mojega sveta?
Pri preučevanju odnosa med jezikom in realnostjo ne moremo mimo Benjamina Whorfa, pionirja v jezikoslovju, ki je v prvi polovici dvajsetega stoletja postavil hipotezo, da struktura jezika bistveno oblikuje posameznikov pogled na svet. Ker se jeziki med seboj radikalno razlikujejo v tem, kako »kodirajo« določene koncepte, naj bi iz tega sledilo, da igra jezik nezanemarljivo vlogo pri razumevanju realnosti. Whorfov jezikovni relativizem je še danes kontroverzen; nekateri znanstveniki menijo, da je te trditve znanstveno težko dokazati, drugi pa so prepričani, da je jezik odraz kulture in da tako kvečjemu ta oblikuje pogled na svet.
Po drugi strani pa Enield obravnava različne jezikoslovne in kognitivne študije, ki ugotavljajo, da jeziki pri opisovanju nekaterih pojavov (na primer pri čustvih, delih telesa ali barvah) kljub svoji različnosti podobno sledijo strukturi izične realnosti. Pri poimenovanju delov telesa denimo večina jezikov upošteva mejnike, ki jih predstavljajo sklepi, pri gibanju ločujejo med hojo in tekom, pri barvah pa gre za razlikovanje med posameznimi fokalnimi barvami, kar je najverjetneje posledica izikalnih zakonitosti zaznavanja barv v možganih.
Z jezikom lahko manipuliramo
Če jezik ni preveč uspešen pri zajemanju vseh detajlov in nians stvarnosti, pa je bolj praktičen pri spreminjanju družbene stvarnosti. Številne raziskave so preučevale vpliv jezika na naš vizualni spomin; ko so v eni od študij sodelujočim pokazali posnetek avtomobilske nesreče, so se je posamezniki spominjali drugače glede na jezik, s katerim je bil dogodek kasneje opisan. Ko so raziskovalci rekli, da sta vozili »treščili«, so se očividci v svojih poročilih nesreče spominjali kot veliko bolj katastrofalne kot takrat, ko sta vozili »trčili« drugo v drugo. Z uporabo točno določenih besed so raziskovalci torej manipulirali z njihovim vizualnim spominom. S takšnimi in podobnimi situacijami jezikovne manipulacije se seveda srečujemo tudi na sodišču ali policijski postaji.
Enield razlaga, da gre pri tem za povsem normalno delovanje človeške kognicije, ki nenehno »predalčka« stvari, dogodke in ljudi, s katerimi se srečuje, saj nam to olajša koordinacijo v svetu. Logično sklepanje je veliko lažje, če operiramo s kategorijami, ne pa s posameznimi primerki – podobno kot pri primeru z žlico. To, da se jezik »vtika« v naše interpretacije sveta in spomine na dogodke, se morda sliši kot slabost, a v resnici je »predalčkanje« za vsakdanje življenje zelo praktično, saj je veliko bolj ekonomično, da v spominu ohranimo neko globalno sliko kakor pa vse detajle.
Moč metafor
Jezik seveda ne more preoblikovati realnosti, lahko pa vpliva na naše subjektivno razumevanje realnosti, saj strukturira naše mišljenje in nam ponuja možnosti, kako lahko na različne načine ubesedimo svet, ki nas obdaja. Metafore pri tem zavzemajo posebno mesto. Že znanstvenika George Lakof in Mark Johnson sta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pisala o vlogi, ki jo pri človeški kogniciji in razumevanju sveta igrajo tako imenovane konceptualne metafore. Primer takšne metafore je, da dobre stvari povezujemo z »zgoraj«, denimo, ko rečemo, da je nekaj »visokokvalitetno«, da smo »na vrhuncu moči« ali da smo »povzpetniški«. Lakof in Johnson pa sta pokazala, da sta jezik in utelešena človeška izkušnja medsebojno povezana.
V vsakdanji rabi se teh metafor večinoma verjetno sploh ne zavedamo, a uporaba metaforičnega jezika ima seveda velik vpliv v javnem in političnem diskurzu. Tržniki so celo plačani za to, da z besedami manipulirajo z nakupovalnimi odločitvami ljudi. Študije so pokazale, da če bomo v novinarskem članku o mestnem kriminalu pisali kot o »bolezni«, bodo odzivi ljudi na to problematiko drugačni, kot če pišemo samo o »problemu«. Kot poudarja Enield, je ključno, da se zavedamo, kako jezik medijev (na primer v trženju ali politiki) podtalno vpliva na naša prepričanja, odločitve in razumevanje sveta. Prav iz tega razloga je jezik slab za znanstvenike in dober za odvetnike, kot se v podnaslovu knjige pošali avtor.
So zgodbe posledica evolucije?
Čeprav je večina Enieldove knjige znanstveno korektno zastavljena, je zadnji del, v katerem avtor razpravlja o vlogi zgodb in pripovedi, argumentativno nekoliko šibkejši. V oči bode njegovo nekritično prepričanje, da se je pripovedovanje zgodb (naj gre za mite, govorice ali druge vrste pripovedi) v človeški družbi razvilo, ker je imelo za ljudi določene evolucijske prednosti. Ne samo, da po njegovem zgodbe povezujejo socialne skupnosti, temveč ohranjajo vednost in poglede na svet, ki si jih delijo njihovi pripadniki. Sicer ne moremo zanikati, da ima s sociološkega vidika pripovedovanje zgodb zagotovo nekatere družbene funkcije, toda hipoteze, da se je pripovedovanje v družbi razvilo ravno zaradi speciičnih evolucijskih prednosti, ni mogoče znanstveno preveriti.
Kljub občasno dvomljivim znanstvenim pozicijam je delo Language vs. Realiy poučno in nadvse dostopno branje. Zdi se, da je knjiga še posebej relevantna prav za današnji čas, ko poskušamo krmariti skozi nepregledno množico različnih medijskih in političnih diskurzov, medtem pa v tej poplavi informacij pogosto pozabljamo, da je jezik sposoben tudi učinkovitega zavajanja in izkrivljanja dejstev.
To, da se jezik »vtika« v naše interpretacije sveta in spomine na dogodke, se morda sliši kot slabost, a v resnici je »predalčkanje« za vsakdanje življenje zelo praktično.
Jezik mora ujeti ravno pravšnjo raven speciičnosti, da je dovolj informativen in lahko uspešno prenese govorčevo sporočilo, obenem pa dovolj preprost za sporazumevanje.