Zarota v Katarju, za katero ni vedel le Vinčić?
Nogometna družina velja za eno najbolj enakopravnih skupnosti na svetu. Vsaj v teoriji lahko na igrišču uspe vsak – tako sin Davida Beckhama, ki uživa v Dohi, kot nesrečnik, ki je prispel v Evropo prek Lampeduse. Nadpovprečno fant (ali dekle) lahko pride do svoje priložnosti prek enega od menedžerjev, brez katerih klubi nič več ne morejo, od njegovega značaja in pripravljenosti na tlako pa bo odvisno, ali bo opozoril nase dovolj močno za preživetje. Morda imata fant ali dekle iz najrevnejše soseske celo več možnosti za uspeh kot otroci najbogatejših, ki običajno niso vajeni neizprosnih bitk.
Nogomet vsaj ponuja popolnokonkurenčno okolje, čeprav vsi vendarle niso na istem niti na igrišču. »Nihče« se ne spominja zapravljenih stoodstotnih priložnosti napadalca, »vsi« izpostavljajo le slabo posredovanje branilca ali vratarja ob prejetem golu, četudi gre v vseh primerih za veliko napako. Podobno je z najvišjimi funkcionarji ali pa s sodniki. Ko je sodnik neviden, je opravil delo odlično, toda nihče ga ni opazil. Ko zagreši napako, se ta vrti po vseh družbenih omrežjih, mož v črnem je pribit na sramotilni steber.
Tudi zavoljo tega je zanimivo primerjati zaslužke omenjenih akterjev – daleč najvišje plače prejemajo napadalci, goli so pač bistvo nogometa, veliko nižje njegovi soigralci, še dodatno drastično nižje sodniki.
Kljub vsemu ne gre za slabe honorarje. Najboljši v Ueini ligi prvakov lahko v eni sezoni presežejo 50.000 evrov zaslužka, v angleški premier league lahko ta znesek podvojijo – tam imajo visok letni pavšal in nato nižje dodatno plačilo za tekmo –, podobno je drugod po Evropi. Celo v slovenski 1. SNL je mogoče zraven zaslužiti »še eno plačo«: glavni sodnik prejme za tekmo 545 evrov, pomočnika pol manj, sodnik VAR 350 evrov. Tudi
Hrvati so v tej sezoni povišali sodniške premije, glavni sodnik bo, denimo, prejel po 450 evrov na tekmo.
Plače sodnikov so pod posebnim drobnogledom tudi na mundialu v Katarju. Doha v teh dneh spominja na mednarodni metropolis, ob katerem bi celo London ali Pariz spominjala na gorsko vas v Schwarzwaldu, toda kljub temu je nemogoče najti sogovornika, ki bi bil zadovoljen s Fifo oziroma njeno sodniško organizacijo. Kljub štiri leta starejšemu sistemu VAR kot v Rusiji prav v Katarju morda spremljamo turnir z največjim številom sodniških napak, mejnih situacij in spornih odločitev.
Damir Skomina je za opravljeno v Rusiji 2018 prejel 57.000 evrov, letos so glavni sodniki prejeli enotnih 70.000 evrov in nato dodatnih 5000 evrov za vsako tekmo. Zagovorniki teorije zarote menijo, da višina plačila sodnikom ni pomembna, saj da so se Fifa, njeni pokrovitelji in katarski lobi že prej odločili, da je treba spraviti v inale Lionela Messija. Vprašajte Slavka Vinčića, ki je Argentincem v prvem kolu razveljavil tri gole! Nekateri so prepričani, da je treba sodniške plače zvišati; malokdo ve, kaj morajo prestati do statusa prvokategornika, mnogi šele med sojenjem v mlajših selekcijah spoznajo, koliko različnih živali premore naš planet. Drugi so za znižanje: kot razkriva spektakel v Dohi, bi bilo za nekatere sodnike škoda vsakega centa. Težko bi bilo presoditi … Drži le, da med vsemi deležniki v nogometni igri najmočneje primanjkuje prav sodnikov. Kot mi je nedavno razkril šef Ueinih sodnikov Roberto Roseti, bi v Evropi potrebovali 30.000 novih sodnikov vsako leto. Četudi je ocena bržčas pretirana, morda nakazuje smer, v katero bodo v prihodnjih letih krenile sodniške plače.
Zagovorniki teorije zarote menijo, da je bilo treba spraviti v inale Lionela Messija.