Črnilo srca

»Naša telesa so kot prazne strani, ki jih je treba popisati s črnilom srca.« Teh besed pisatelja Michaela Biondija se spomnim vsakič, ko me kdo prepriča, da si ogledam katero od tekem v Katarju. Pravzaprav se jih spomnim, ko se začnejo izpod dresov nogometašev kazati tetovaže. Prav pri vsakem od njih je to posebna govorica telesa, napisana s črnilom nemirnega srca. Te slike in zgodbe so tekale prek travnatih igrišč, moje oči pa so vztrajno poskušale uloviti, kdo ima kaj na podlakteh in vratu, kaj jim piše na rebrih in lopaticah. In ko sem pomislila, da se bo Lionel Messi zapletel v vse te svoje zgodbe, mi je eden od poznavalcev pojasnil, da je poljub, tetoviran na njegovem torzu, posvečen njegovi življenjski ljubezni Antoneli Roccuzzo, ki ni le njegova soproga, temveč tudi njegova najboljša prijateljica. Oooo, sem pomislila, kako se zna ljubezen včasih kičasto, a ganljivo izraziti s črnilom srca in postati stalni smisel govorice telesa.

Pravijo, da ima Neymar štirideset tetovaž. Kako veliko si želi ta mladenič povedati o sebi ljudem, ki si od njega ne želijo nič drugega, kot da poskrbi za to, da se bodo navijači dobro počutili. Na desni roki ima portret sestre Rafaelle Santos, s katero sta si delila vse lepe pa tudi težke trenutke skupnega otroštva. Kadar mu je težko, je priznal, se z dlanjo dotakne njenega obraza na svoji nadlakti – in takoj mu je lažje.

Te dni so tako tekala govoreča telesa in vsako je pripovedovalo svojo zgodbo o ljubezni, podpori, hrepenenju in sanjah. Včasih se mi je zazdelo, da se nogometno igrišče spreminja v premikajočo se razstavo slik. V nasprotju s stanjem pred osmimi leti, ko so številni vrhunski igralci na telesu preprosto imeli tudi kakšno kitajsko pismenko, se sedanja generacija bolj posveča svojim motivom in nekakšni nežni intimi, o kateri bi težko trdili, da je zgolj modni trend. Zmaga je bila tudi Antonelina, solze je obrisala Rafaella. Fantje niso sami.