Važno je biti Heinrich
Jure Stojan partner ter direktor raziskav in razvoja, Inštitut za strateške rešitve Aristokrati so danes na obrobju družbe. In že od nekdaj se je nevarno pretvarjati, da obrobje družbe ne obstaja.
Pravijo mu marsikaj. Samo pregled nekaj osrednjih nemških medijev: »Knez terorist« (ZDF). »Princ puč« ( Bild). »Princ kot iz satire« (WeltN24). Veliko pozornosti je poželo tudi dejstvo, da so ga policisti specialci ta mesec odvedli iz njegovega podstrešnega stanovanja v Frankfurtu, se pravi ne iz kakšne palače. Da je podjetnik, ki ni ravno poslovno uspešen. Pa da je ob aretaciji nosil tvidast sako s kravato in robcem v barvitih vzorcih, ki sta se tepla. A vsaj to so mu vsi priznali, da je »pravi« princ – češ da so bili njegovi predniki vladarji nekaj mestom, ki so danes del zvezne dežele Turingija, in da je Prinz eno njegovih krstnih imen, saj plemiških nazivov nemško pravo ne priznava več. Takšna je torej zgodba enainsedemdesetletnega Heinricha XIII. Prinza Reußa, ki je z majhno skupino sozarotnikov načrtoval državni udar v Nemčiji.
Širša družina se mu je sicer že pred leti odrekla, češ da je »zmeden star mož« in sledi »napačnim predstavam teorij zarot«, kot je komentiral trenutni poglavar knežje hiše Reuß oziroma Reuss, Heinrich XIV. Kljub višji številki za imenom ne gre za nobenega potomca nesojenega pučista, pač pa je knez njegov daljni bratranec. Nenavadna družina, ni kaj. Vsi sinovi v družini nosijo ime Heinrich in so princi in številčeni so po datumu rojstva, ne glede na dedni red. In vsako stoletje se številčenje Heinrichov začne znova. Tako je Heinrich XIV. sin prejšnjega poglavarja, Heinricha XXXIX., njegov prvorojenec pa nosi zaporedno številko XXIX (rojen je bil leta 1997). Zato pa je njegov mlajši brat, rojen leta 2012, Heinrich V. V sodobnem času je še največjo slavo dosegel krajinski arhitekt princ Heinrich Ruzzo Reuss (1950–1999), saj je omožil Anni-Frid Lyngstad – enega od »A-jev« skupine ABBA. Pesem Dancing Queen torej poje gospa, ki je postala čisto prava princesa.
Zelo lahko je pisati o Reussih in se izgubiti v zgodovinskih paberkovanjih. Morda je tudi to gnalo Heinricha XIII., da je poskušal prevzeti oblast v Nemčiji, kakor koli že čudno to zveni. Res je, njegovi pradedje so bili vladarji, ampak če bi se monarhija ohranila, bi trinajsti Heinrich še zmeraj ostal brez prestola – predaleč je namreč v dednem redu. Pa še v tem primeru bi šlo za vladanje nekaj majhnim in nepomembnim mestom v nekdanji Vzhodni Nemčiji. Če – zelo hipotetični če – bi še veljala stara monarhična pravila, bi nemški cesar prišel iz hiše
Hohenzollern in ne iz hiše Reuss. Da. To bi bil današnji poglavar pruske dinastije, princ Georg Friedrich. Ta puča seveda ni podprl. »Z veliko zaskrbljenostjo sem bral medijska poročila o domnevnih načrtih teroristične organizacije za državni udar,« je sporočil medijem. »Moja družina in jaz obsojamo kakršna koli prizadevanja, usmerjena proti svobodnemu in demokratičnemu ustavnemu redu Zvezne republike Nemčije.«
Kljub roganju, ki ga je bil deležen puč princa Heinricha XIII., je vendarle pomenil skrb vzbujajočo spremembo. Skrajno desni čudaki so prešli na višjo raven. Pa ne samo zato, ker se jim je pridružil pravi aristokrat – doslej je namreč na skrajno desni »monarhistični« sceni prevladoval bivši kuhar in učitelj karateja Peter Fitzek, ki se je leta 2012 oklical za »najvišjega suverena kraljevine Nemčije«, se pravi za nemškega kralja. Med Heinrichovimi sozarotniki je bila tudi berlinska sodnica Birgit Malsack-Winkemann, doktorica prava, ki je bila do lani poslanka skrajne stranke Alternativa za Nemčijo. Preostali člani teroristične celice so bili policist, zdravnica, član posebne vojaške enote, bivši oicir – se pravi ljudje, ki niso na obrobju nemške družbe, ampak v njeni sredini, celo blizu vrha.
Vsi verjamejo v prismojeno teorijo zarote, da Zvezna republika Nemčija mednarodno pravno ne obstaja in da nima veljavne ustave. Da so vse državne institucije nelegitimne – pravzaprav zasebna irma, družba z omejeno odgovornostjo – in posledično brez veljave zanje, da je zadnja »prava« država bila nemški rajh in da so oni državljani nemškega cesarstva, »Reichsbürger«. Beseda ima v nemščini še posebej zlovešč pridih, saj gre za pojem iz nacistične pravne doktrine, v kateri so bili državljani samo prebivalci z brezhibno nemškim rodovnikom. Ne pa denimo Judje ali Slovani, ki so bili samo »Reichsangehörige«, torej manjvredni »pripadniki« rajha. Število »cesarskih državljanov« raste, pravi nemška notranja ministrica Nancy Faeser, za kakšnih 2000 norcev na leto. Zdaj jih je že 23.000, in desetina med njimi je oboroženih in nasilnih. Samo lani so zagrešili 239 nasilnih dejanj.
Tudi zato so blodnje Heinricha XIII. nekaj, kar je treba vzeti resno, čeprav se jim lahko upravičeno smejimo. A takšna je pač vloga aristokratov v Evropi enaindvajsetega stoletja, ki jo je lepo povzel francoski zgodovinar Eric Mension-Rigau: »Ko kakšnemu plemiču uspe obdržati položaj s inančnega vidika, ga ali sovražijo ali so nanj ljubosumni, češ da uteleša ošabnost zaradi rojstva in oblast iz dediščine: ali stigmatizirajo njegovo vzvišeno in leseno togost ali pa, nasprotno, mu zamerijo sproščenost v morali in manirah. Ko se znajde v položaju gospodarskega propadanja, kot obubožani graščak, ga neutrudno smešijo v televizijskih programih, ki ga prikazujejo kot reakcionarja … in prepojenega z zastarelimi vrednotami, a ostaja predmet radovednosti, tokrat kot žalostni izmeček zgodovine.« Aristokrati so danes na obrobju družbe. In že od nekdaj se je nevarno pretvarjati, da obrobje družbe ne obstaja.