Spremembam so pogosto napoti psihološke ovire
Inovacije in krožno gospodarstvo Velike spremembe se uresničijo, ko se ljudje ne počutijo prisiljene vanje in jih zato sprejemajo
»V zadnjih dvajsetih letih se je pokazalo, da ljudje niso pripravljeni plačati višje cene samo zato, ker je nekaj vzdržno. Želijo pa več trajnostnih izdelkov in storitev. Vprašanje torej je, ali lahko proizvedemo nekaj po isti ceni na bolj do okolja in družbe prijazen način, ne da bi imeli ljudje do tega odpor,« razmišlja Spencer Harrison, ki raziskuje organizacijsko vedenje.
V zadnjih petnajstih letih sem opravil veliko raziskav s področja kreativnosti pri delu. H krožnemu gospodarstvu me je pritegnilo podjetje, ki smo ga preučevali in izdeluje proteinske tablice iz žuželk. Začel sem iskati druge podobne primere, kjer podjetja uporabljajo že predhodno uporabljene, onesnažene ali umazane materiale za proizvodnjo nečesa novega. Ideja, da vse, kar uporabljamo, postane odpadek in ga je mogoče ponovno uporabiti za nekaj novega, me je zelo pritegnila.
O konceptu govorimo že skoraj dve desetletji in najnovejše številke Circularity Gap Report 2022 kažejo, da od 100 milijard ton novega materiala, ki pride na trg vsako leto, ponovno uporabimo samo 8,6 odstotka. Je razlog tudi v tem, da so proizvodi, narejeni iz recikliranih materialov, običajno veliko dražji, saj na primer plašč, narejen iz jabolčnih olupkov, stane več sto evrov?
Običajno je, da je ob prihodu neke novitete, inovacije produkt dražji. Če vzamem za primer plašč iz jabolčnih olupkov, je te zelo težko zbrati, saj se nikjer ne zbirajo kot ločena frakcija. V marsikaterem primeru, ko govorimo o recikliranju in uporabi odpadkov, preprosto nimamo dobavne verige. Nimamo sistema, ki bi bil prijazen do krožnega gospodarstva, zato je običajno dražje dobiti že uporabljen material kot nov. To podraži proizvodnjo in posledično produkt. Po drugi strani pa ima visoka cena določenih produktov, recimo plašča, ki ga omenjate, dober promocijski učinek. Večina ljudi ga ne bo mogla kupiti, a nekateri ga bodo. Ker je to luksuzen proizvod, obenem pa nosi sporočilo o trajnosti, s tem vpliva tudi na množice in njihove vsakodnevne odločitve.
Na povabilo Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani ste obiskali Slovenijo in se srečali tudi z nekaterimi tukajšnjimi podjetji. Na predavanju ste dejali, da del problema leži tudi v tem, da se ljudem gnusi uporabljati že uporabljene stvari. Imamo torej psihološki problem?
Ključ do tega, da krožno gospodarstvo bolj odločno vpeljemo v naš sistem, se zagotovo skriva tudi v premagovanju psiholoških omejitev, ki jih imamo ljudje v glavi. Vse, kar zavržemo, imamo za umazano. Ko začnemo razmišljati o trajnosti in vzdržnosti znotraj posla, včasih napačno sklepamo, da bodo ljudje kupovali več izdelkov, ki bodo proizvedeni iz že uporabljenih materialov, ker je to bolj etično in bolj prav, a v praksi vidimo, da ni tako. V zadnjih dvajsetih letih se je pokazalo, da ljudje niso pripravljeni plačati višje cene samo zato, ker je nekaj vzdržno. Želijo pa več trajnostnih izdelkov in storitev. Vprašanje torej je, ali lahko proizvedemo nekaj po isti ceni na bolj do okolja in družbe prijazen način, ne da bi imeli ljudje do tega odpor. Lahko bi zmanjšali proizvodnjo mesa, če bi jedli insekte, ta ideja je že zelo stara, pa tega ne naredimo.
Ampak biomasa žuželk drastično upada, skoraj polovici grozi izumrtje, zakaj bi jih torej še jedli?
Še vedno žuželke predstavljajo največji del biomase na svetu. Zagotovo so določene pred izumrtjem in pri določenih bi imelo to negativne posledice za biodiverziteto. Če pa pomislimo z vidika, da ljudje potrebujejo določeno raven hranil ter da lahko žuželke vzrejamo bolj učinkovito in z manj negativnih vplivov na okolje kot govedo, piščance in ribe, ob tem, da imajo na splošno večjo vsebnost za človeka pomembnih hranil, potem je to dobra rešitev.
Ki pa se ljudem gnusi. Imamo že kakšne dobre primere uporabe žuželk za prehranske namene ljudi?
Imamo kar nekaj kmetij, kjer vzrejajo žuželke, saj se že od nekdaj uporabljajo na različnih ravneh proizvodnje prehranskih produktov, pogosto za barvanje živil in drugih proizvodov. Zanimiva je tudi uporaba žuželk za krmo živali, ki se je izkazala za veliko boljšo od konvencionalne uporabe krme – ki je marsikdaj sestavljena iz stvari, ki jih žival v naravi nikoli ne bi pojedla –, recimo kokoši, ki jim v krmo dajejo lastne poškodovane zarodke ( jajca). Znana je raziskava, ki je primerjala zdravje piščancev, ki so jedli svoja jajca, s piščanci, ki so jedli črne spajkalne muhe, ki so zelo bogate z beljakovinami (kokoši v naravi jedo žuželke). Pokazala je, da so slednji zrasli veliko bolj zdravo in bili manj agresivni drug do drugega. Vprašanje pa je, ali bi jih ljudje jedli namesto mesa. Mogoče, če pečene hrošče na jedilniku poimenujemo leteči škampi in muhe v juhi leteči cmoki.
Morda potrošnik sploh ne bi smel natančno vedeti, kaj je notri?
Če je po eni strani velik trend trajnost, je drugi trend transparentnost. Recimo Starbucks, ki je izdeloval jagodni frappuccino, pri čemer rdeča barva napitka ni prišla od jagod, ampak od hroščev – kar so naredili, da bi se izognili uporabi umetnih barvil –, se je dolgo otepal kritik o zavajanju.
Katere so najpogostejše omejitve za vstop v panogo uporabe recikliranih materialov in kakšna je vloga nacionalnih politik?
Mislim, da je največja ovira psihološka, odpor in gnus do umazanije. Visoka aktivacija negativnih emocij, ki vodijo do tega, da se izdelkov izogibamo. Mislimo, da nas to ščiti pred infekcijami, umazanijo, čeprav je koncept umazanije čisto psihološki. Pomislite na svoj las. Dokler je na glavi, se vam zdi lep, čim pade v krožnik, pa se vam gnusi, čeprav se v tej sekundi, ko je padel z glave v krožnik, ni nič spremenil. Po stotih letih linearne proizvodnje smo zadovoljni s tem, da nekaj na novo proizvedemo in to po uporabi odvržemo. Večje organizacije se že zavedajo, da morajo uvajati spremembe v smeri trajnosti, ker to potrošniki pričakujejo, a po drugi strani vedo, da spremembe ne smejo biti preveč radikalne, ker lahko odvrnejo potrošnike. Zaradi tega morajo dobro oceniti točko, kdaj in kje bodo uvajale spremembe. Kar se tiče nacionalnih politik, pa je najpomembnejše zavedanje, da se spremembe velikega obsega lahko resnično uveljavijo takrat, ko se ljudje prostovoljno odločijo za spremembo, in ne takrat, ko se počutijo prisiljene vanje.
Ko govorimo o recikliranju in uporabi odpadkov, pogosto ni učinkovite dobavne verige, kar upočasni procese.
Visoka cena nekaterih izdelkov iz recikliranih materialov ima lahko tudi dober promocijski učinek.
Snopič ureja Damjan Viršek pd@delo.si