Konec primerjav z Maradono, Messi nogometni Jordan
Lionel Messi Argentinci slavijo kapetana – Zanje zdaj tudi uradno največji vseh časov – Presegel rekord Mathäusa
Napovedi, da bo Lionel Messi v slogu Michaela Jordana v Katarju uprizoril zadnji ples, so se uresničile. Kakor sloviti Američan, ki se je od dresa Chicago Bulls poslovil s svojim šestim naslovom v ligi NBA in kot (nesporno) najboljši košarkar vseh časov, je 35-letni Messi na svoj največji trenutek kariere čakal do svojega zadnjega nastopa na svetovnem prvenstvu.
Pod težo večnih primerjav z Diegom Maradono je dobri dve leti po smrti ikone argentinskega nogometa rojakom prinesel največje veselje po Mehiki 1986, kjer je gavče do lovorike s svojo levico in desetico na hrbtu vodil veliki Diego, 36 let pozneje pa je v podobno briljantnem slogu z goli v skupinskem delu in na vseh tekmah izločilnih bojev zablestel Messi.
»Noro. Dolgo smo čakali in lepo je, da zdaj imamo ta pokal. Tako je lep. Komaj čakam, da pridem v Argentino in proslavim z ljudmi. Kariero, ki se mi počasi izteka, sem želel skleniti tako,« je dejal Messi.
Pred dvema letoma so se takšne želje zdele še povsem hollywoodske. Barcelona, klub Argentinčevega življenja, se je utapljala v dolgovih, Messi pa je tudi uradno zahteval, da mu Katalonci dovolijo oditi. Odšel je sicer šele lani, ko si ga klub s Camp Noua preprosto ni več mogel privoščiti. Zatočišče je našel v Paris Saint-Germainu, a njegovo pravo zatočišče je morda prvič v karieri že veliko prej postala reprezentanca Argentine.
Z rojaki je imel zaradi večnih primerjav z Maradono vedno malce poseben odnos. A kdo ve, kaj vse bi Messi še osvojil z reprezentanco, če ta vse od njegovega prvega mundiala leta 2006 v Nemčiji ne bi kot po tekočem traku menjavala selektorjev. Lionel Scaloni je šele prvi, s katerim je Messi opravil »klasični« štiriletni cikel in zdaj po lanskem južnoameriškem naslovu z njim osvojil še največjo lovoriko v karieri – naslov svetovnega prvaka.
Ekipe ne vodi z jezikom
V Katarju je od velikih zvezdnikov pokazal največ, čeprav bodo njegovi kritiki hiteli opozarjati na kar pet enajstmetrovk, ki jih je imel priložnost izvesti (štiri je izkoristil), če ne štejemo še tistih v »loterijah« četrtfinala in finala v Katarju. Obakrat je streljal prvi. Njegove vodstvene sposobnosti so bile pogosto pod drobnogledom, a če še komu ni bilo jasno, mu je zdaj lahko – Messi ekipe ne vodi z jezikom, temveč z nogami. Cristiano Ronaldo? Tolaži se lahko s statistiko in dejstvom, da je v ligi prvakov za zdaj osvojil en naslov več (5:4), njegovo vedenje v Katarju ob hitrem slovesu Portugalske, ki jo je v četrtfinalu ustavil Maroko, pa je še podkrepilo ocene, da bo Messiju kljub gori zadetkov in trofej večno gledal v hrbet.
Na rekordni 26. Messijevi tekmi SP, s katero je presegel absolutni rekord Nemca Lotharja Mathäusa, bi Argentincu kljub kar dvema goloma v inalu »šov« kmalu ukradel klubski soigralec Kylian Mbappe. A Francoz bo po trojčku, zadel je tudi v poznejši »loteriji« in osvojil zlati čevelj kot najboljši strelec mundiala, zaznamoval prihajajoče desetletje ali desetletji, a to je bil Messijev trenutek. Po 1003 tekmah, 793 golih in 7 zlatih žogah ter vseh možnih klubskih lovorikah je v letu in pol osvojil še edino manjkajočo z reprezentanco. Tista zadnja, največja, pa bo odmevala v večnosti.